Kakšen teden, kakšen boj, kakšno zmagoslavje!
Maj 2015 bo v analih Kozjansko-obsoteljskega ostal zapisan kot zgodovinski vrhunec športnega triumpfa tega območja; finale prestižnega in med Slovenci najbolj razširjenega rekreativnega športa se je odigralo med dvema lokalnima ekipama v enem najbolj izenačenih final do sedaj in v navijaškem vzdušju, kakršnega v slovenski košarki na najvišjem nivoju skorajda več nismo vajeni.
60 popitih sodov piva na šampionski četrtkov večer ob sprejemu v centru Šentjurja priča o radosti in veselju, ki so ga košarkarji Tajfuna priigrali večtisočglavi množici navijačev in podpornikov.
Prepričani smo lahko, da nič drugače ne bi bilo v Rogaški Slatini, če bi fortuna sreče raje kot ekipo izpod Rifnika poljubila slatinsko lice. Nepošteno bi bilo trditi, da Šentjurčani serije niso dobili zasluženo, da niso v štirih tekmah pokazali več moči, zbranosti in znanja, a dejstvo je, da ob tako izenačenih nasprotnikih tudi v seriji na 3 zmage odloča ena žoga, ena zgrešena poteza, ena napačna igralčeva presoja.
In za odločilno se je izkazala tista v drugi tekmi, trilerju za v zgodbe vnukom ob dolgih zimskih večerih, ki so ga Šentjurčani doma dobili po dveh podaljških. Slatinčani so po 43 minutah igre bili že tako blizu, da so na kotičkih jezika lahko že čutili sladkobo šampionskega zmagoslavja, ki bi skoraj zagotovo sledil ob zaključni žogi doma. A z nekaj nespametnimi potezami in zgrešenimi prostimi meti so nasprotniku omogočili, da jim par sekund pred sireno s trojko življenja zabije kol v srce. Poznavalci vedo – to so koši, ki prinašajo naslove.
Od takrat se Slatinčani niso več dodobra opomogli; zanje je vse skupaj šlo samo še navzdol. Izredno slab strelski večer v tretji tekmi pred domačimi gledalci so Tajfunovci (tudi sami nič kaj natančnejši), znali obrniti v svoj prid. Izkazalo se, da za razliko od nasprotnika niso odvisni zgolj od razpoloženosti strelcev iz razdalje.
Globino igre jim je zagotavljal predvsem fenomenalni 36 letni Dragiša Drobnjak, ki je na igrišču dokazal, da njegov 14 finale in naslov prvaka še s tretjo različno ekipo ne more biti naključje. Rojeni zmagovalec je bil zadetek na loteriji, brez katerega se srebrni pleh ne bi selil v vitrine šentjurskega kluba.
A krivičn
o bi bilo zmago pripisati zgolj enemu človeku. Ta je lahko jeziček na tehtnici, vendar pripeljati ekipo v situacijo boja za naslov državnega prvaka v tako visoko konkurenčnem športu je lahko le posledica dolgoročnega načrtnega strokovnega dela ter košarkarskega znanja.
In obilico tega premore študiozni trenerski team pod vodstvom Dejana Mihevca. Mladi strokovnjaki so se poglobili v najmanjše detajle prav vsakega nasprotnika, naštudirali njihove akcije, prednosti, slabosti in pridobljene podatke učinkovito uporabili v pripravi svoje ekipe na tekme. Pri tako izenačeni konkurenci namreč prav seštevek majhnih, za laično občinstvo mnogokrat neopaznih detajlov prinese tisto odločilno prednost, ki tekmo obrne v prid celovito in vsestransko bolje pripravljeni ekipi. Letos je Tajfun v tem vidiku presegel vse svoje tekmece.
Ob Kozjansko-obsoteljskem finalu so se mnogi košarkarski kibici po državi držali za glave, češ, kam tone slovenska košarka, če v finalu nastopata dva takšna “ruralca” kot sta Šentjur in Rogaška. A to je zgolj simptom hude bolezenske gnilobe velikih in (nekoč) bogatih klubov, ki so v zadnjih letih, prosto po Predinu v svojih vrstah “zaje**** vse, kar se je zaje***” dalo.
Zdrava, perspektivna športna jedra se pač selijo na periferijo, kjer mladi entuziasti v skromnih pogojih in za mnogo manj denarja naredijo veliko več, kot so tega sposobni protagonisti velikih športnih sredin. Da je temu tako, nikakor ni njihov problem, ampak problem velikih, pa če si v svojem egocentričnem ponosu to priznajo ali ne. Majhni so pač izkoristili njihove slabosti ter jih razgalili do obisti.
Kako bo uspeh doprinesel k prihodnosti košarke v Šentjurju je odprto vprašanje. Športno bi bilo razmišljati o sodelovanju v tekmovanjih višjega ranga, ki jih takšna uvrstitev prinese. A nekaj športnih zgodb v Sloveniji priča, da realnost vsakdana pogostokrat ne uspe slediti izvenserijskim uspehom vrhunsko sestavljenih in vodenih športnih ekip. Pomanjkanje klubskih ambicij (ki je dostikrat realno in razumljivo), pa neizogibno vodi v športno stagnacijo in slej kot prej tudi padec doseženega nivoja. Šampionska ekipa razpade, najboljši posamezniki pa karierno rast nadaljujejo v ambicioznejših sredinah.
Predvsem za strokovni štab se zdi, da je naslov državnega prvaka prej odskočna deska kot limit njihovega strokovnega dometa.
Spodaj si oglejte video inserte s šampionske tekme, v kateri je KK Tajfun osvojil naslov državnega prvaka v košarki, trenutke zmagoslavja neposredno po tekmi ter izjave velikih zmagovalcev in poražencev zgodovinske serije.
Izjave po tekmi:
Če ste ju spregledali v prejšnjih prispevkih, si oglejte še fotogaleriji s tekme ter z večernega sprejema na Mestnem trgu.
Za vas sva zgodovinsko serijo za naslov državnega prvaka v košarki med KK Rogaško in KK Tajfun spremljala Egon Horvat (foto, video) in Rok Čakš.
