Sara Zupanc in Živa Grobelšek sta diplomirani učiteljici biologije in kemije, ki sta se na začetku leta po zaključeni diplomi odpravili na trimesečno prostovoljno delo v Kenijo. Tam sta poučevali otroke v osnovni šoli The new Mariaanna glorious academy v bližini mesta Mombasa. Pogovarjali smo se s Šentjurčanko Saro, ki nam je zaupala svoje izkušnje in nam povedala več o njunem potovanju.
Zakaj ste se odločili, da greste opravljati večmesečno prostovoljno delo ravno v tujino? »Že v osnovi zelo rada potujem, vendar se v času študija nisem odločila za Erasmus ali za kakšno drugo študijsko izmenjavo. Zato sem si želela po končani diplomi oditi v tujino, kjer bi ostala dlje časa in lahko tam tudi poučevala. Veliko je še priložnosti, da kot učiteljica delam v Sloveniji, za tujino pa se ne odločiš tako zlahka. S sošolko Živo sva se odločili, da greva skupaj na takšno pot in preko slovenske učiteljice, ki je v tej kenijskih šoli že bila, sva dobili kontakt njihove ravnateljice. Veliko je humanitarnih organizacij, ki skrbijo, da otroci v teh državah dobijo materialne stvari, vendar pa je malo takšnih, ki gredo fizično tja in jim pomagajo. Pomembno je, da ljudi naučimo, kako poslane materialne stvari tudi uporabljati. Zato sva se kot učiteljici odločili, da greva učit v eno izmed njihovih šol in jim pomagava na tak način.«
Verjetno je bilo veliko dela potrebnega storiti že pred samim odhodom. Kako so potekale priprave na pot? »Dela je bilo kar precej, saj takšne pedagoške odprave v Kenijo pred tem še ni bilo. Lažje je, če greš z neko organizacijo, kjer je večja družba, potek že znan in utečen. Midve sva morali za vse to poskrbeti sami: navezati kontakt, se dogovoriti, kdaj in za koliko časa priti, kaj bova počeli tam, kako bova živeli ter podobno. Že pred odhodom v Kenijo sva zbirali denar za otroke in za njihovo izobraževanje, prav tako pa nisva želeli, da je najino bivanje finančno povsem na njihovih plečih. Zato sva zbirali denar tudi na stojnicah po trgovskih centrih in na različnih prireditvah, kjer sva v zahvalo podarjali majčke z najinim logotipom odprave, ki sem ga naslikala sama.«
Kako je potekalo vajino delo v Keniji in kaj sta poučevali v šoli? Ali se je bilo težko prilagoditi njihovemu šolskemu programu? »Sva profesorici biologije in kemije, vendar v tej šoli teh predmetov v takšni obliki nimajo. Ko sva prišli, nisva točno vedeli, kaj bova počeli, vedeli sva, da sva vsestranski in da želiva pomagati. Že prvi dan prihoda v Kenijo so naju peljali v šolo in, kot so dejali, je že najina prisotnost naredila velik vtis tako na učence kot na zaposlene. Njihova želja je bila, da se poskusiva v vseh predmetih, vendar to ni bilo tako lahko, saj imajo svoj sistem učenja, ki je drugačen od našega. Kljub temu da znava angleščino dobro, je lažje predavati v angleščini matematiko, kot pa nekatere predmete, ki imajo več strokovnega besedoslovja. Vseeno sva poskusili s poučevanjem naravoslovja in matematike. Na koncu pa sva se odločili, da izvedeva še svoj program, ki je trajal en teden in sva ga izvedli vsak teden v drugem razredu. Ta program je zavzemal učenje o Evropi, o naši kulturi, o ločevanju smeti, skrbi za naravo, higieno in podobno. To se nama je zdelo bolj pomembno kot predavati zgolj po njihovih učbenikih.«
Prihodu v neko drugo kulturo pogosto sledi tudi kulturni šok. Kakšen je bil vaš prvi vtis ob prihodu v Kenijo? »Prvi šok je bila že vročina, ko sva petega januarja ob štirih zjutraj prišle v Mombaso, saj je tam bilo 35 stopinj, pri nas pa seveda zima. Z navdušenjem naju je na letališču sprejela družina, pri kateri sva živeli. Pričakala naju je kar v popolni zasedbi, od babice in dedka do vnukov, vsi pa smo se na koncu stisnili v en taksi. Največji kulturni šok je zagotovo bilo dejstvo, da sva bili zdaj midve belki (mzungici) med črnci. Vsi so naju takoj opazili in naju ves čas pozdravljali, se naju želeli dotakniti ter se z nama pogovarjati. Hitro se je po vasi tudi razvedelo, da sta tukaj dve beli učiteljici iz Evrope. Vendar se te pozornosti sčasoma navadiš, kot se tudi oni navadijo na tebe. Prav tako naju je presenetilo in razočaralo dejstvo, da je bilo vsepovsod polno smeti. Tako sem pogosto imela občutek, da sem kar na smetišču, saj košev večinoma ni. Smeti zato odlagajo kar na tla, občasno pa jih tudi zažigajo.«
Šolski urnik za 29. januar 2014.
Kakšne so njihove osnovne šole? Kje ste videli razlike in podobnosti kenijske in naše kulture? »Učili sva v osnovni šoli, ki traja osem let in jo otroci začnejo obiskovati pri petih letih. Že pred tem pa lahko od drugega leta dalje začnejo hoditi v šolo, kjer se učijo brati, pisati in računati. Šole so večinoma privatne, kajti v državnih šolah otroci težko napredujejo, saj je na dvesto otrok ali več le en učitelj. V privatnih šolah starši ali donatorji plačajo neke vrste šolnino, s katero se šola trudi za boljše izobraževanje, za bolj hranilen obrok, nekaj pa gre tudi za plače učiteljev, ki so še vseeno zelo nizke. Pouk poteka v angleškem jeziku, čeprav sami govorijo jezik kisvahili. V šoli se učijo matematiko, kisvahili, angleščino, družboslovje, naravoslovje, enkrat na teden pa imajo tudi telovadbo.«
»Najbolj mi je ostalo v spominu, kako življenje v Keniji poteka počasi in se nikomur ne mudi. Tako je bilo tudi z učitelji. Pouk se je začel ob sedmih zjutraj in trajal do petih popoldne, vendar je veliko učiteljev prišlo v šolo celo uro ali več kasneje. Prav tako naju je z Živo presenetila izjemna disciplina otrok. Vedno so sedeli mirno in pridno za mizo, tudi ko so imeli čas za kosilo, so tega hitro pojedli ter nato uro in pol sedeli tiho v učilnici. Sama kar nisem mogla verjeti. Otroci radi hodijo v šolo, za njih je to privilegij, saj si vsi tega ne morejo privoščiti. V družinah z desetimi otroki lahko le eden hodi v privatno šolo, drugi v državne ali pa pomagajo delati doma. Vendar pa so njihovi otroci prav takšni kot naši, tako vedoželjni kot radoživi, ne glede na barvo kože.«
Sara in Živa z ravnateljico šole posadili svoje drevo, za katerega učenci skrbijo tudi po njunem odhodu.
Izkušnja živeti pri kenijski družini je verjetno prav posebna. Ali lahko o tem poveste kaj več? »Živeli sva pri ravnateljici šole in njeni družini. Delo v šoli in življenje pri njih je bilo zame res neverjetno. Zdelo se mi je, da živim kot prava Kenijka. Ko sva prišli ob šestih zvečer domov, sva pripravili večerjo za družino, saj so se ti vračali iz dela šele ob devetih. Bili so precej svetovljanska družina, saj najstarejša hči živi v Nemčiji, en sin na Švedskem, drugi sin živi v bližini, najmlajša hči, ki je prav tako dve leti študirala v Nemčiji, pa je živela doma. Z njo sva se tudi najbolj družili. Ravno zato nama je bilo lažje, saj so naju s takšnimi izkušnjami tudi bolje razumeli. Res smo se navezali in jaz jim pravim kar moja afriška mama ter moj afriški ata. Še zdaj si dopisujemo in ohranjamo stike. Bogastvo in materialne stvari Kenijcem res ne pomenijo veliko, pomembno je, da imajo za jesti, streho nad glavo ter da se razumejo in spoštujejo.«
Kot beli prostovoljki iz Evrope sta bili deležni veliko pozornosti. Kako tamkajšnji ljudje gledajo na Evropejce in kako so gledali na vaju? »Še vedno nas dojemajo kot bogataše in boljše tako v znanju kot v materialnih dobrinah. Skušala sem jim povedat, da temu ni tako in da nismo tako srečni kot oni. Tudi kadar sem bila v taksiju, mi voznik pogosto ni vrnil drobiža, češ da sem belka in imam dovolj denarja. Ni želel razumeti, da sem tudi sama morala zbrati denar, da sem prišla sem in da sem prostovoljka ter nimam rednega dela. Jezi me tudi to, da smo mi njim vsilili svojo kulturo in jim prinesli polno plastenk ter plastičnih vrečk. Nihče pa jim ni povedal, kako ločevati odpadke in da potrebujejo tudi koše za smeti.«
Potovanje pa verjetno ni bilo le humanitarna odprava, temveč tudi medsebojno sodelovanje. Kaj je to potovanje dalo vam in kakšne sledi menite, da ste pustili v šoli in v lokalni skupnosti? »Na začetku sem res mislila, da bo potovanje bolj humanitarne narave, ampak od teh ljudi sem se res veliko naučila in postala močnejša oseba. Živa se je morala vrniti v Slovenijo en mesec prej, saj je dobila plačano pripravništvo in nikakor ni mogla ostati dlje. Tako sem ostala en mesec sama. Moram povedati, da Kenija ni ravno varna država, sploh če se bela ženska sama sprehaja po ulici. Vendar sem se odločila, da projekt speljem do konca zaradi tamkajšnjih otrok in zaradi sponzorjev, ki so finančno pomagali že pred najinim odhodom. Najprej sem mislila, da grem jaz njih poučevati, vendar so na koncu oni mene naučili še več. Za dober vtis na lokalno skupnost in otroke sva se ves čas trudile po svojih najboljših močeh in kot pravijo, je že najina prisotnost veliko naredila. Želeli sva jim predati čim več informacij in znanja, predstavit našo kulturo, prav tako pa tudi naučiti, kako izboljšati higieno ter kako poskrbeti za odpadke. Ob koncu najinega potovanja sva oddali tudi poročilo najinega dela, kjer sva navedle še predloge za izboljšave, kupili pa sva tudi trimesečno zalogo hrane za šolo.«
Zdaj je že kar nekaj mesecev odkar ste se vrnili v Slovenijo. Kako znanje in izkušnje, ki ste jih prejeli v Keniji, vključujete v svoje življenje? »Ko predavam otrokom v osnovnih šolah, jim pripovedujem tudi o svoji izkušnji v Keniji. Slovenski otroci ne morejo verjeti, kakšne razlike so med njimi in kenijskimi otroki, saj so ti za kazen še vedno lahko tepeni s palico, prav tako jedo enkrat na dan, sedijo tiho za mizo in imajo večino igrač narejenih iz palmovega listja. Po koncu predavanja jih tudi vprašam, kaj so se naučili in ravno zavedanje o različnosti kultur in širjenje tega znanja je namen takšnih potovanj. Včasih me kdo sprašuje, zakaj sem šla pomagat kenijskim otrokom, saj so otroci v Sloveniji prav tako lačni. Vendar v Keniji otroci lahko tudi po nekaj dni ne jedo, tam je revščina res v pravem pomenu besede. S tem potovanjem sva veliko pridobili kot učiteljici, prav tako pa sva veliko naredili tudi za naše otroke, saj jim lahko na ta način posredujeva znanje, ki sva se ga naučili tam. Zato tudi priporočam vsakomur, ki ima možnost takšnega potovanja, da izkoristi priložnost. Ni boljšega učitelja in boljše knjige kot izkušnje, ki jih dobiš sam v neki drugi kulturi. Moramo se učiti od drugih, tako bomo njih kot sebe tudi bolje razumeli.«
Kupili sta tudi trimesečno zalogo hrane.
Če bi kdo želel pomagati otrokom in šoli The new Mariaanna glorious academy, je pomoč v materialni, finančni ali kakršni koli drugi obliki vedno dobrodošla. Za dodatne informacije lahko pišete Sari Zupanc na [email protected].
Teja P.
