Sredi meseca je v Ipavčevi hiši v šentjurskem Zgornjem trgu svojo prvo pesniško zbirko predstavil Srečo Črep, ki je pred šestimi leti prestal operacijo tumorja na možganih. Prej zagretemu športniku se je življenje povsem spremenilo. Napovedovali so mu skorajšnji konec, vendar se je odločil, da je še prezgodaj za odhod v onostranstvo.
Pred tremi leti je prestal še eno operacijo, medtem pa je fizične aktivnosti nadomestil z duhovno rastjo. Na podlagi nje so nastale tudi pesmi, ki jih je v pogovoru z Marijano Novak predstavil v nabito polnem Gustavovem salonu. Pesmi sta brali še Polonca Jazbinšek in Martina Klobčar, slednja mu v zadnjih letih tudi trdno stoji ob strani.
Večer je prinesel polno čustev, tudi od tistih, od katerih jih običajno nismo vajeni. Minuta čez polnoč pomeni voljo, s katero je Srečo premaknil čas fizičnega slovesa …
Za to, da se je Srečo ojunačil izdati zbirko je zaslužno prigovarjanje šentjurskega literata Rada Palirja, spremno besedo h knjigi, ki jo krasijo tudi fotoutrinki, ki jih je avtor zaznal v naravi, pa je napisala Eva Kovač.
Črep je še dolgo po koncu literarnega večera pisal posvetila v izvode knjig, ki jih je vsem obiskovalcem kar poklonil. Poklon Sreču!
Hodi bos
Pojdimo bosi –
po jutranji rosi,
po oglju žarečem,
gozda podrastju šelestečem,
po žitnem strnišču,
terasnem plesišču.
Vstopimo bosi –
v žuborečo strugo potoka, na z mahom obrsalo kamnišče,
v staro izbo, na glinena tla, kjer se vonja ognjišče,
obokano klet, kjer kamnita tla dišijo po politem vinu,
na gozdno jaso, v suho trato, upognimo grm, predajmo se brinu.
Stojmo bosi –
na skali, od sonca obsijani,
vzcvetelem resju, z goddom obdani,
v reki, da čutimo tok in hlad vode,
na cesti, katere makadam nas v podplate bode.
Hodimo bosi –
po Zemlji, ki hrani vso materinsko energijo,
iz tal vse se rojeva in raste, omogoča vsem, da živijo.
Zakaj ne bi tudi jaz, ki sem običajno živo bitje,
bos si načrpal moči,
se zlil v to strastno sožitje.
v: bR
