V Knežjem dvoru v Celju je svoj dom dobila stalna postavitev razstave o grofih Celjskih, ki so si jo člani Univerze za tretje življenjsko obdobje Ljudske univerze Šentjur ogledali minuli četrtek. Po kratkem uvodu pod gotskim obokom so se podali v prvo nadstropje, kjer so si ogledali rodovno drevo rodbine Celjskih. Njihovi začetki segajo v čas svobodnih gospodov Žovneških z družinskim sedežem na gradu Žovnek v Spodnji Savinjski dolini. Leta 1341 je cesar Ludvik Bavarski gospode Žovneške povzdignil v grofe Celjske, kasneje, leta 1372, pa še Karel IV. Luksemburški. Temelj njihove moči so bila obsežna posestva na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Pod Hermanom II. je celjska hiša doživela svoj največji vzpon. S sinom Hermana II. Friderikom II. je povezana nesrečna Veronika Deseniška, ki se je z njim poročila leta 1424 ali 1425, nekaj let zatem, ko je v sumljivih okoliščinah umrla njegova prva žena Elizabeta Frankopanska. Ta veza je zelo ohladila odnose med očetom in sinom. Zadnji moški potomec celjske hiše je bil Ulrik II., ki so ga leta 1456 v Beogradu umorili.
Razstava se ponaša z predmeti iz tistega časa kot so meč, puščice, pečnice, novčiči, replike listin in kopije umetnin. Najbolj zanimivih je osemnajst lobanj, ki so razstavljene v posebnem prostoru in pripadajo celjskim. Lobanja Ulrika II. nazorno prikazuje poškodbe levega lica, ki jih je dobil ob smrti. Člani UTŽO so preizkusili težo bojne opreme, s katero so takrat vadili dečki od osem let dalje, ki so hoteli postati vitezi. Ogledali pa so si tudi posnetke rekonstrukcije obrazov, ki jih naredijo na podlagi lobanj. Ob koncu ogleda pa so se podpisali s peresom tako, kot so to počeli v takratnih časih. Najbolj zanimivo pa je bilo zagotovo dejstvo, da je tudi angleški princ Charles daljni sorodnik grofov Celjskih, saj so bili na višku svojih moči sorodstveno povezani z vsemi plemiškimi družinami v Evropi.
V. B.
