Na podsreškem gradu bo do 13. julija na ogled razstava akademske slikarke Jerce Šantej. Predstavlja se s črno-belimi slikami njenih navideznih idolov, tudi osebnostmi, ki so ta svet zapustile v letu 2013. Podobe Jovanke Broz, Margaret Thacher, Nelsona Mandele in Louja Reeda se nam pokažejo samo, če se vpletemo v slikarkin proces, odkrijejo se nam s pomočjo vode, ko se posušijo, pa se ponovno skrijejo.
»Jerca Šantej jih ne poveličuje, ampak razmišlja o večnosti in izginevanju, o petih ali mogoče nekaj več minutah slave, ki pridejo in tudi hitro minejo. Umetnica jih je podaljšala vsaj še za »pol ure«. Na nekaterih delih to razmišljanje o minljivosti in kratkotrajnosti podkrepijo tudi izbrani napisi, simboli in znaki, ki jih beremo skupaj s podobo. Umetnica je namreč stalna spremljevalka družbe, neizprosno ji nastavlja ogledalo in ob tem ga vedno obrača tudi nazaj k sebi, k svojemu delu in v svoje razmišljanje. Tako predstavlja tudi portrete kolegov umetnikov: Marine Abramović, Fride Kahlo in Jacksona Pollacka ter večkrat Salvadorja Dalija, ki s svojo igrivostjo, navihanostjo in nadrealizmom vedno prevzame«, je ob razstavi, ki jo spremlja zloženka zapisala umetnostna zgodovinarka, kustodinja Alenka Černelič Krošelj, ki bo umetnico na dogodku tudi predstavila.
Avtorica je rojena v Sevnici, svojo strast za umetnost pa je odkrila že v zgodnjem otroštvu, izobrazbo na področju likovne umetnosti pa je pridobivala na številnih univerzah in delavnicah v Sloveniji in tujini. Po končani Akademiji znanosti in umetnosti se je posvetila asketskemu življenju slikarke. Prvo samostojno razstavo je imela leta 1991, od takrat pa je razstavljala na številnih samostojnih in skupinskih razstavah tako doma kot tudi v tujini. Za njena likovna dela je značilno, da jih napaja z optimizmom in barvno eksplozivnostjo. Zaradi pogostega menjavanja tehnike so njena dela navidez različna, kljub temu pa jih povezuje slikarkina močna energija. Jerca Šantej je razpeta med Ljubljano in domačo Sevnico.
*foto: Suzana Vahtarić
