Vkorakali smo v zadnji mesec tega leta. Miklavž ima danes polne roke dela. Razumem ga, saj seznam želja se kar noče končati. Dostavo bi pa vsi takoj, saj veste. Tudi sama sem bila v začetku tedna Miklavž. Kako naporno mi je bilo izbrati pravilno igračo! In včeraj se je izkazalo (je bila dostava pač en dan prej, ker gre Miklavž popoldne na teren), da je ta igrača po dveh urah uporabe skoraj eksplodirala. Dim iz nje je bratu zagotovo pognal strah v kosti. Le komu ga ne bi? Ko mi je povedal, da je igrača »fuč«, mi je bilo nerodno. Z velikim uporom sem hotela iti nazaj v trgovino in tam pač narediti cirkus, pa mi je nekaj znotraj reklo, da naj ne grem in naj raje prepoznam smisel tega dogodka.
Kaj sem dejansko želela narediti? Z igračo sem želela osrečiti nečakinjo in pridobiti njeno pozornost. Opazila sem, da ima posluh in sem ji temu primerno kupila tudi igračo. Ta igrača bi jo lahko poškodovala in tega si ne bi nikoli odpustila. Ko sem včeraj zvečer razmišljala, v čem je »fora« te igrače, kje je njen pomen, sem ga, ko sem se umirila, tudi našla. Srečni smo dejansko takrat, ko osrečimo druge. Sreča je v osrečevanju. Ampak za vsako ceno? Ne, nikakor. Tale igrača mi je dala razmišljati v neko drugo dimenzijo …
Kaj je sreča? Lahko bi rekla, da je sreča stanje duha, za katerega so značilni zadovoljstvo, ljubezen, veselje. Torej stanja, ob katerih smo veseli, radostni. Kot edukantka logoterapije (oblika psihoterapije) sem se reševanja tega mojega problema z igračo in njenim smislom začela ukvarjati logoterapevtsko. Ta moja sreča (ob pogledu na nečakinjo, ki se je darila razveselila) je imela neko smer, in sicer v lastno izpolnitev. Ta moja sreča je dobila značaj dosežka, postala je produktivna (na nek način sem tudi jaz v tej sreči izpolnila). Naletela sem na dva nasprotujoča si nedoločnika, ‘biti:imeti’. Skozi igračo sem želela uresničiti ‘imeti’ (igrače se bo nečakinja razveselila, posledica je, da me bo imela rada) in temu takoj je sledilo ‘biti’. Logoterapija pozna svoj logoterapevtski dekalog in deseta zapoved se glasi: »Ne vztrajaj na imeti, ampak na biti.« Kaj zdaj to pomeni? Lukasova pravi, da ima vsak človek svojo zvezdo vodnico – podobo svojih upov in hrepenenj.
Medtem ko ima vsak človek tudi svoje osrednje vprašanje, ki ga spremlja skozi celo življenje in ga v pravih razmakih vzdiguje v duhovno obzorje, ko išče od njega odgovor. Po pravilu se pojavijo tudi obdobja mirnega zastoja, včasih celo obdobja spotikanja in življenjskih padcev, v katerih vodilno vprašanje izgoreva v mukotrpnih trenutkih iskanja nove orientacije.
Odgovor, ki ga človek daje, mu utira pot, po kateri se giblje dalje. Medtem ko odgovor v končni fazi ni odvisen samo od vprašanja, ampak od tega, kako je najdeno, je odvisno predvsem od najditelja. Vprašanje se glasi: »Kaj imam jaz od tega?« in odgovor bo povsem drugačen kot na vprašanje, ki se glasi: »Kaj sem jaz v tem slučaju?« Pri prvem vprašanju je v ospredju čaščenje tuzemskih dobrin, pri drugem pa je usmerjen pogled na bivanjsko dobro.
Pot, ki jo utira človek z vidika »imeti«, se kaže v svoji prednosti in pomanjkljivosti. Če je ta pot sladka in prijetna, ima dosti prednosti. Če je okrutna in naporna, obremenjuje. O tem kam vodi, se ne sprašuje. Nasproti temu pa pot z vidika »biti« odkriva svojo smer. Odkriva pa jo samo tistemu, ki je pripravljen iti po njej. Odkriva, kam bo človek prišel, ko se dopolni čas. Odkriva mu, če gre proti svetlobi in vrhuncem ali v megleno dolino in krožni vrtinec.
Naj bo december v znamenju biti in ne imeti. Takšno sporočilo nosijo vsi trije dobri možje, ki razveseljujejo decembra.
Kaj je zdaj smisel skurjene igračke? Z igračo sem hotela razvijati njen talent, posluh, a hkrati tudi vplivati na njeno reakcijo. Zamenjala sem tudi vrstni red mojega nedoločniškega para, prednost sem dala imeti in ne biti. Kakšna napaka! Že dolgo nisem dobila takšne lekcije! Naj bo v poduk vsem vam, ko boste danes še iskali ta pravo igračo. Pa ne samo danes, tudi za preostala dobra moža, ki še prihajata. Meni je dala doživljenjsko lekcijo. Otroci potrebujejo samo našo pozornost. Pa če se gremo igrat slepe miši, pa četudi gremo v batarjih ven na blato.
Otrok se igrače razveseli, zagotovo, a nam odraslim mora biti v poduk, da moramo vedeti, kaj z darovanjem želimo doseči. Tudi tukaj je zelo težko preseči samega sebe, saj pa vsi kupujejo tako draga darila, pa to je že postalo splošno veljavno nenapisano pravilo, saj pa se otroci tudi radi pohvalijo, kaj vse so dobili, kajne? Iz svoje izkušnje vam v teh prazničnih dnevih polagam na srce 10. logoterapevtsko zapoved: »Ne vztrajaj na imeti, ampak na biti.«
Ker je to tudi zelo težek mesec za vse duševne bolnike (pa tudi kar veliko ljudi je v tem času na Kozjanskem in Obsotelju naredilo samomor), bi omenila še to, da na slednje velikokrat pozabimo. V tem prazničnem decembru potrebujemo prav vsi pogovor, dotik, objem, še posebej pa točno ta določena skupina ljudi. Stiska ljudi je venomer večja. Mnogi dobesedno še za kruh nimajo. Kaj lahko mi naredimo za njih?
Lahko jih usmerimo na pravilno pot (SOS telefon za pomoč ljudem v duševni stiski 116 123), jih poslušamo v stiski, jim ponudimo zavetišče v najbolj hudem mrazu, smo za trenutek z njimi ob ognju v parku, jim ponudimo hrano, če jo potrebujejo. Vse to takšne ljudi tudi v tistem ključnem trenutku osreči in lahko ste ravno vi tisti, ki jim boste z majhno gesto pomagali njihov življenjski voz pripeti na pravo zvezdo. Darujmo letošnje praznične dni s srečo, ki daje poudarek na biti. Presežimo same sebe in naredimo začetek nečemu novemu.
J. C.
