Potniki, ki potujejo na rogaški progi, so se v šestih letih privadili vse številnejših vlakovnih odpravnic, zdaj pa imajo še prvo sprevodnico. Darja Mikša, iz Topol pri Rogaški Slatini, je postala železniški tehnološki višek, zato so jo povabili med sprevodnike. Njeni prvi vtisi so različni.
»Delo me veseli, le posamezni potniki bi morali biti obzirnejši,« ugotavlja po treh mesecih oranja ledine. Pritožujejo se celo moški sprevodniki, za žensko je težje, pa čeprav je prijazna Darja odločnega videza in govora. Največ si dovolijo na šolskem vlaku, kjer so najbolj razposajeni. »Starejši pa prav radi vidijo, da potujejo s sprevodnico,« ugotavlja. In tisti, ki pošiljajo ženske k štedilniku so skoraj izumrli, saj je slišala eno samo pripombo te vrste.
Veliko razlik je gotovo med posameznimi kraji. »Na savinjski progi je čisto drugače, celo dijaki so vljudnejši, tu pa pogosto ne obvelja reklo, da lepa beseda lepo mesto najde«.
To ugotavljajo prav tako drugi sprevodniki, čeprav so razlike tudi med kraji ob rogaški progi. Med najbolj razposajenimi so prav mladi iz okolice Rogaške Slatine ter Rogatca, drugje manj, ugotavlja. Morda so tudi zato, ker je domačinka, privlačno dekle.
Vsekakor je Darja Mikša ženska, ki jo je železnica privlačila od malega. Sprevodnica je želela postati že pred devetimi leti, ko se je zaposlila, a ji takrat ni uspelo. V Rogatcu je nato z veseljem delala v železniškem skladišču, ko j e postala tehnološki višek pa je zares oblekla uniformo železniške sprevodnice. Starejši Obsoteljčani vedo, da ni prva v zgodovini rogaške proge, saj so z ženskami začeli že v letih druge svetovne vojne. V zadnjih desetletjih pa je Darja Mikša zares prva.
Njeno sprevodniško delo je pestro, v prostem času pa se posveča šivanju ali pletenju. Rada je v dobri družbi, zato se odpravijo v slatinski ali rogaški disko, velikokrat pa celo v mariborski konec. Na Topolah, pri Rodnah, živi s starši in bratom, z mamo, ki dela v zdravilišču ter očetom, zasebnikom. Njeni sestri sta se že poročili ter odselili, vsi družinski člani pa so zaposleni.
Kljub temu, da z obnašanjem vseh bodočih obsoteljskih intelektualcev ni najbolj zadovoljna, bo vztrajala. Delno zaradi vsakdanjega kruha, veliko pa tudi zaradi ljubezni do železnice. Če je to njena edina velika ljubezen, pa ni povedala.
Novi tednik, 21. 10. 1993
