Astronomsko društvo Kosci vrsto let predaja znanje in veselje do astronomije na mlajše generacije preko javnih opazovanj, predavanj in astronomskih noči. Skupaj s Kulturnim društvom Prevorje, pod pokroviteljstvom občine Šentjur, se je v soboto, 3. avgusta odvila 11. astronomska noč na Prevorju.
Prireditev se je pričela pozno popoldne, pri temperaturi 38 °C z opazovanjem Sonca. Obiskovalci so si lahko ogledali varne načine opazovanja Sonca. Pri tem je obiskovalcem posebno pozornost zbudila naprava solaroskop, ki so jo po kopiji originala izdelali učenci OŠ Blaža Kocena Ponikva, pod mentorstvom Romana Ocvirka. Seveda ni potrebno posebej poudariti, da je kopija veliko boljša in bolj praktična od originala. Pri izdelavi ohišja so v uporabili odpadno embalažo, lečo pa so jim naredili v tovarni Vega v Ljubljani. Sonce smemo opazovati skozi teleskop le, če nanj namestimo poseben filter z Mylar folijo, ki zadrži dobršen del sončnih žarkov, ki bi sicer opazovalcu lahko trajno poškodovali oko. Ker pa so premeri teleskopov članov društva različni, smo lahko videli veliko doma izdelanih filtrov in občudovali iznajdljivost in ustvarjalnost članov društva in amaterskih ljubiteljev astronomije, ki so pokrove iz zaščitne folije izdelali vsak po svoje, na različne načine. Tako je bila zaščitna folija na enem od zaščitnih pokrovov napeta kar na že uporabljeno in predelano embalažo od barve.
Sonce se v svojem enajstletnem ciklusu svojega delovanja bliža vrhuncu aktivnosti, ki se kaže v številu peg, elektromagnetnih nevihtah in sončnem vetru. Pozorni obiskovalci so lahko skozi solaroskop občudovali lepo vidne sončeve pege, skozi PST teleskop pa so se videli izbruhi plazme, imenovani protuberance. Moč sončnih žarkov smo demonstrirali tudi tako, da smo skozi teleskop, usmerjen v sonce, projicirali zbrane žarke kar na prazno denarnico. Tako lahko rečemo, da nam luknjo v prazno denarnico lahko povzroči tudi Sonce. Seveda, pa je potrebno denarnico postaviti v gorišče teleskopa.
Ob 20. uri smo se zbrali v večnamenskem prostoru POŠ Prevorje in prisluhnili predavanju Romana Ocvirka o Soncu. Povedal nam je, da lahko z Zemlje opazujemo zunanjo plast Sonca, ki jo imenujemo fotosfera, da lahko njegovo korono vidimo le ob sončevem mrku ter da imajo sončeve pege približno tisoč kelvinov nižjo temperaturo od ostale površine, nam najbližje zvezde. Ocvirk je razložil tudi, kako pride do severnega sija in povedal nekaj o zgodovini opazovanja Sonca.
V nadaljevanju je Majda Kamenšek Gajšek spregovorila o Perzeidih. Posebno pozornost je namenila pojmom meteorji, meteoridi, meteoriti, asteroidi in kometi. Na kratko bi lahko rekli, da gre za kamne, ki priletijo iz različnih delov vesolja. Z Zemlje jih vidimo kot utrinke, ki zasvetijo na nočnem nebu in ob katerih si zaželimo nekaj lepega. Nekatere človeštvo pozna že zelo dolgo, saj so kot zvezde repatice dostikrat veljali za znanilce velikih sprememb. Najbolj pa smo pozorni, posebej v zadnjih desetletjih, na tiste, ki lahko treščijo na površino Zemlje in povzročijo uničenje in katastrofe. V preteklosti se je to že dogajalo in nobena skrivnost ni, da je eden od njih, pred 65. milijoni let povzročil uničenje dinozavzrov in povzročil popolno spremembo življenja na našem planetu.
Meteoridi ali utrinki so majhna telesa, ostanki kometov ali drobci razpadlih asteroidov, ki iz Osončja priletijo v zemeljsko ozračje in v njej zgorijo. Pri tem na nebu nastane svetla sled, ki je ponoči lepo vidna. V Zemljino atmosfero priletijo s hitrostjo do 70 km/s, ob vstopu v atmosfero pa se njihova hitrost zmanjša na 10 km/s. Pri vstopu v atmosfero se ob stiku z zračnimi molekulami močno segrejejo, razpadejo in izginejo, še preden dosežejo Zemljina. Svetla sled, ki jo puščajo za seboj, je posledica ionizacije plinov v atmosferi in kemijskih reakcij med delci in atomi v atmosferi.
Meteoriti so delci, ki večinoma prihajajo iz asteroidnega pasu med Marsom in Jupitrom. Običajno so dovolj veliki, da ob vstopu v Zemljino atmosfero ne razpadejo in izgorijo popolnoma, ampak dosežejo njeno površino, kjer lahko naredijo manjši ali večji krater. Takšni padli meteoriti so lahko iz železa in niklja, lahko so iz silikatnih kamnin ali vsebujejo celo ogljikove spojine. Železovi meteoriti so našim prednikom dali prvo železo iz katerega so izdelovali orodje ali orožje. Nekateri od njih so bili nekoč del drugih planetov. Februarja letos je takšen meteorit kot svetla krogla priletel nad mesto Čeljabinsk na jugu Rusije in ob eksploziji povzročil močan udarni val. Udarni val je povzročil precejšnjo škodo, saj so se drobila stekla na oknih in poškodovala veliko ljudi. Do sedaj so raziskovalci zbrali že nekaj sto kg delcev, ostankov tega meteorita.
Najbolj skrivnostni obiskovalci na nebu pa so zagotovo kometi. Beseda komet pomeni zvezdo z lasmi, saj so si stari Grki, ki so jih poimenovali, njihov svetli rep predstavljali kot plapolajoče lase. Zato ni slučaj, da jih poznamo tudi pod imenom zvezde repatice. Priletijo iz zunanjih delov osončja, običajno iz dela imenovanega Orthov oblak. Ob vstopu v naše osončje jih ujame gravitacija Sonca, da zaokrožijo okoli njega in se potem po določeni tirnici vrnejo nazaj v vesolje. Nekateri od njih pri tem dobijo stalne tirnice, po katerih se vsakih nekaj deset let ali celo tisoč let vračajo k Soncu. V bližini Sonca se segrejejo in začnejo razpadati. Sončev veter povzroči, da plini in delci, ki jih zapuščajo zažarijo v rep, ki je njihova posebnost. Takšne repatice na svoji poti puščajo delce. Kadar Zemlja na svoji poti okoli Sonca preči pot takšnim od kometa ostalim delcem, ti padejo v njeno atmosfero in kot meteoridi ali utrinki lepšajo noči. Mednje sodijo tudi Perzeidi ali solze sv. Lovrenca, kot so jih poimenovali naši predniki. Ker je število teh utrinkov zelo veliko, jim pravimo tudi meteorski roj.
Opazovanje meteorskega roja Perzeidov je zagotovo osrednji astronomski dogodek meseca avgusta. Perzeidi so meteoridi, ki so ostanek povratnega kometa Swift-Tuttle, ki je bil nazadnje v bližini Zemlje 1992. leta. Vrača se vsakih 133 let. Zemlja pot tega kometa prečka od srede julija do konca avgusta. Zato se ti utrinki ali meterotidi pojavljajo se vsako leto od srede julija do konca avgusta. Višek aktivnosti roja, ki se kaže v velikem številu utrinkov, bodo letos dosegli v noči iz 12. na 13.avgust, ko naj bi videli do sto utrinkov na uro. Najlepše bodo vidni od polnoči do zore, ko bo ozvezdje Perzeja že visoko na nebu, prvi krajec Lune pa zaide že ob pol enajstih zvečer, zato lunina svetloba ne bo motila opazovanja.
Predavanju je prisostvovalo več kot sto obiskovalcev, ki so prišli iz vse Slovenije, na koncu so si lahko ogledali še tektite in moldavite. To so posebni kamni, ki so nastali ob padcu Ries meteorita pred 14,5 milijona let na področje današnje osrednje Evrope. Zaradi velike udarne sile meteorita naj bi se del zemljine skorje raztalil. Vroča talina je brizgnila v atmosfero, se v ozračju ohladila in padla nazaj na Zemljo v obliki različno velikih delcev, ki jih danes zbiratelji skrbno iščejo. Moldavite je možno tudi zbrusiti in so s svojo smaragdno zeleno barvo pogosti del nakita.
Obiskovalci so bili iz različnih delov naše lepe Slovenije. Tako se je srečanja udeležilo veliko Ljubljančanov, Kranjčanov, Celjanov, Zgornjesavinjčanov, Ptujčanov, seveda Šentjurčanov, le domačinov skoraj nismo opazili. Veliko opazovalcev se nam je pridružilo v večernih urah, pri opazovanju zvezd.
Nekateri so se navduševali nad Saturnom, dvojnimi zvezdami, druge so bolj očarale zvezdne kopice in meglice. Tretji so želeli videti druge galaksije ali se preprosto prepustiti nočnemu nebu in na tisoče in milijone svetlobnih let stari svetlobi, ki je iz vesoljskih daljav ravno ta večer pripotovala do Zemlje.
Številni obiskovalci so s seboj prinesli ležalnike in blazine in se nanje zleknili po zelenicah okoli šole. Najbolj zgodnji so bili nagrajeni z zelo svetlim utrinkom-bolidom, ki je zgodaj zvečer preletel nebo. Sicer utrinkov ni bilo veliko, je pa njihovo število zadoščalo za vse lepe želje, ki so se porodile, ko so osvetlili nebo.
Nočno idilo opazovanja so kalili le nekateri obiskovalci z avtomobilskimi lučmi, čemur pa se je bilo težko izogniti, saj je bilo opazovališče in parkirišče čisto blizu skupaj. Opazovanje je namreč letos potekalo na tabornem prostoru pod šolo. Naključnim obiskovalcem je včasih težko razumeti, da avtomobilske luči v nočni temi opazovalcem neba povzročijo pravo slepoto, saj traja več minut, da se oko ponovno adaptira na svetlobo zvezd.
Sicer je bila lokacija zgledno temna, čeprav je v okolici veliko virov onesnaženja. Ob pogledu proti jugozahodu so številne cerkve močno osvetljene in le nekatere so svoje luči ob 23. uri ugasnile. Na jugu in jugovzhodu je nebo dobesedno žarelo od luči Zagreba in Zagorja. Sprašujemo se ali je takšno razmetavanje energije res potrebno?
Ali je morebitnim nočnim sprehajalcem res potrebno vso noč razsvetljevati vsako potko. Bodo sredi noči res prihajali gledat osvetljene cerkve?
Obiskovalci so bili nad prireditvijo navdušeni. Profesorica matematike iz Celja nam je zapisala: “Iskrena hvala za vabilo na zanimiv astronomski večer. Veliko sem se naučila na novo. Meni je bilo res super. Hvala. Res ste enkratni, da zberete energijo, voljo in čas, da pripravljate takšne stvari. Želim vam še veliko uspešnih podobnih večerov.”
Še ena Savinjčanka iz pedagoških vrst: “Čestitam, večer je bil popoln. Celo moj mož (ki ga vse to ne zanima) je užival in malo vzljubil nebo.”
Družina, ki je prišla na Prevorje z avtodomom, pa: “Spoštovani. Zahvalil bi se vam za vašo gostoljubnost in pohvalil vaš astronomski tabor. Imeli smo se super!”
Naj končam z mislijo novinarke Maje Ratej, ki se je udeležila astronomske noči in nam v nedeljskem popoldnevu na Radiu Slovenija posvetila reportažo. Le-to lahko poslušate na spletnem naslovu: http://ava.rtvslo.si/#ava2.174282600 .
Novinarka je končala z mislijo Immanuela Kanta: Čudenja je vredno le dvoje: zvezdno nebo nad nami in moralni zakon v nas. Na to drugo dostikrat pozabimo.
Marica Kamplet in Majda Kamenšek Gajšek
