Ljudska univerza Šentjur v sodelovanju z Mladinskim centrom Šentjur izvaja projekt Mozaik mladosti in izkušenj, ki ga financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V sklopu projekta potekajo tudi predavanja za izboljšanje komunikacije v družini ter o vzgoji otrok in postavljanju meja. Ker pa se je po predavanjih pogosto zgodilo, da so starši imeli vprašanja ali bi želeli konkretnejše oblike sodelovanja, so od letošnje pomladi organizirane tudi delavnice in vodeni pogovori, tako za učence kot njihove starše. Zaradi dobrega odziva aktiva šolskih svetovalnih delavk so aktivnosti potekale na več osnovnih šolah, izvajala jih je Alenka Tacol, univ. dipl. psihologinja.
Otroci potrebujejo omejitve
Za starše prvošolcev, tretješolcev in petošolcev OŠ Franja Malgaja Šentjur je gospa Tacol na posameznih roditeljskih sestankih spregovorila o vzgoji otrok in postavljanju meja pod naslovom Kako postavljati otrokom razumne omejitve.
Današnji starši imajo pri postavljanju omejitev veliko težav in dilem. Želijo si biti dobri starši, a so razpeti med množico raznovrstnih, vendar nasprotujočih si informacij. Spreminjajo se vzgojni koncepti in starši zamenjujejo ljubečo vzgojo s preveč popustljivo. Bojijo se, da njihovi otroci ne bi bili dovolj samozavestni, ali da bi kot starši izgubili naklonjenost svojih otrok. Tako so pogosto nedosledni, nihajo med skrajnostmi, ter postavljajo nejasna pravila. Otrokom dovoljujejo, da zlorabljajo računalnike in telefone, ter jih ne navajajo dovolj na delo in odgovornost.
Staršem je psihologinja v nadaljevanju razložila pomen meja v otrokovem življenju ter vlogo nekonfliktnega pogovora pri zahtevah in omejitvah. Brezpogojno sprejet otrok laže sprejema omejitve, zato naj bo »Rad te imam.« vedno zaključen stavek, saj imamo otroka radi zaradi njega samega, ne zaradi njegovega vedenja.
Predavanje je staršem osmislilo postavljanje meja, saj z njimi otroku omogočimo zadovoljno, odgovorno odraščanje in ga ne razvajamo. Razvajen otrok namreč težko prenese vsak običajen napor, bolečino, preizkušnjo, težko se prilagaja, ni sposoben vživljanja v druge. Neprestano nekaj zahteva, a ga nič ne zadovolji, ne razveseli dovolj.
Moje razmišljanje – moja odločitev
Prva delavnica, namenjena učencem, je bila za učence različnih šol na regijskem otroškem parlamentu. Program parlamenta je bil bogat, sodelovalo je več izvajalcev. Najprej je učencem spregovorila o tem, kako je zanje pomembno, da jim odrasli postavljajo razumne omejitve in da oni ob tem spoznavajo, kako meje omogočajo varnost, oporo, sodelovanje, razvijajo odgovornost, sposobnost prilagajanja v skupini … Nato jim je razdelila delovne liste in jim pojasnila naše celostno odzivanje ob različnih življenjskih dogodkih. Na primerih, ki so jih sami napisali, jim je razložila, kako v obremenilnih situacijah zaznamo problem in kako ga lahko odgovorno rešujemo. Učenci so spoznavali, da lahko nadzirajo svoja vedenja in svoj pogled na probleme ter se sami odločajo, kako bodo gledali na težave in kako se bodo vedli v določenih situacijah. Ker so odločitve njihove, so njihove tudi posledice ravnanj in razmišljanj v posameznih situacijah.
Izboljšanje medosebnih odnosov in prehod na srednjo šolo
Na OŠ Dobje sta potekala dva vodena pogovora. Skupini sta bili majhni, učenci so se dobro poznali med seboj. Tako so lahko izkoristili prednost, ki jo prinaša način dela v delavnicah – večjo angažiranost, sodelovanje vseh učencev …
Za učence razreda zadnje triade je potekala delavnica/voden pogovor o medsebojnih odnosih in izboljšanju komunikacije. Pogovorili so se o tekmovalnosti, egoizmu in o tem, kako se je treba za dobro komunikacijo poslušati. Pogovorili so se tudi o odnosih s starši (spoštovanje, pomoč staršem) in o odnosu do denarja (varčevanje, vrednost denarja, koliko naj jim ga starši dajejo). Z učenci 9. Razreda, ki se vpisujejo v srednje šole, pa je potekala delavnica o prehodu na srednjo šolo (pasti in izzivi, ki jih čakajo v tem obdobju), kako jih reševati, kako se jim izogniti.
Omejevanje in varna raba interneta
V aprilskem času sta na osnovni šoli Planina pri Sevnici potekali dve delavnici, ena za učence in ena za starše.
Učenci zadnje triade so na začetku izpolnili vprašalnik o rabi interneta, omejevanju rabe računalnika. Sledil je voden pogovor o tem, koliko časa na dan preživijo za računalnikom in kaj počnejo, koliko njihovi starši o tem sploh vedo.
Istega dne popoldan pa so njihovi starši imeli možnost izvedeti, kakšni so bili odgovori otrok. Na delavnici za starše so bili namreč na začetku predstavljeni podatki, pridobljeni z vprašalnikom. Dve tretjini otrok ima računalnik v svoji sobi in v povprečju presedijo za njim 2 do 3 ure. Starši jim uporabo računalnika premalo in nedosledno omejujejo. Večinoma ostanejo pri opozarjanju oziroma večkratnem opominjanju. Le en učenec od 30 anketiranih ima omejen dostop do računalnika z geslom. Starši veliko premalo vedo, kaj njihovi otroci počno na internetu, zaskrbljujoče je, da jih je kar nekaj, ki o tem ne vedo ničesar.
Pretirana uporaba računalnika, ki vodi v odvisnost, in neomejevanje otrok pri aktivnostih na internetu, je pereča težava, katere nevarnosti se sploh ne zavedamo. Na žalost nas pretresljive novice o zlorabah otrok s pomočjo računalnika še premalo opozarjajo na nevarnosti, ki prežijo na naše otroke, zato je dobrodošla pomoč psihologinje z bogatimi izkušnjami pri delu z mladimi.
(A. T., A. P.)
