Na odru si vedno v nekakšnem pričakovanju. Kako drugače je nastopati, se predati glasbi, jo posredovati, če te ljudje v dvorani sprejmejo, so pozorni, se zabavajo in te nagradijo z dolgimi aplavzi. Vse to se je dogajalo, bilo nam je prelepo. Saj nikoli ne gre brez spodrsljajev, trenutkov šibkosti, a pozitivna energija se je vseskozi pretakala med nami.
Na svoj šesti letni koncert smo člani skupine Nojeki povabili k sodelovanju kar domači Mešani pevski zbor Bistrica ob Sotli in bližnje sosede z druge strani Sotle. Zbor je z ubranim petjem čudovito dopolnil zvočno sliko, sestavljeno iz žlahtnega ljudskega blaga. Žal pa so morali zaradi zapletov z osebnimi dokumenti Kumrovčani svoj nastop odpovedati, a smo potem le dan pred koncertom povabili v goste plesalce Folklorne skupine Kozje in Ljudske pevce z Bizeljskega.
Oboji so se odzvali. Ali ni to najlepši dokaz dobrega sosedstva, kulture, ki nas zbližuje? Če temu dodamo še sodelovanje družine Geršak iz Dekmance, ki je poskrbela za dobrote iz kmečke kuhinje in domače kleti, potem ni čudno, da je dvorana bistriškega kulturnega doma še dolgo odmevala, da pesmi in smeha ni in ni zmanjkalo.
Za razpoloženje pa je s pojavljanjem na odru od vsega začetka skrbel tudi zdaj že kar stalni povezovalec Nojekovih koncertov, Andrej Čepin, naše gore list, domislic poln nekdanji dolgoletni član ljubljanske folklorne skupine Tončke Marolt.
Za nami je torej en veseli dan slovenske ljudske pesmi, glasbe. Od štajerskega plesa in nasmejanih Kozjanov do avtohtonega ljudskega petja krepkih Bizeljancev, ki so se predstavili kot študentje, do ljudske pesmi v zborovski preobleki in samosvoje živahne podobe priredb Etno skupine Nojek.
Besedilo: Franci Černelč
Foto: David Černelč
