Spodaj podpisana izjavljam, da nisem kriva za pogin sedmih psov v Rogatcu (točno število pravzaprav še ni znano), tudi nisem kriva za način, na kakršen so bili psi pokončani. Nisem kriva za to, da so krvava pasja trupla ležala ure na in ob cesti, in da se še danes ne ve, kam so potem skrivnostno izginila. To izjavljam zato, ker mi je bilo na sestanku v Rogatcu, v sredo, 12. februarja, javno povedano, da sem največjo škodo naredila jaz s svojim pisanjem v reportaži z naslovom Bežimo, tecimo, lovci gredo!
Sestanka, ki ga je sklical predsednik krajevne organizacije Socialistične zveze Rogatec in obenem član »napadene« lovske družine, diplomirani veterinar (kot se je sam predstavil) Nikola Jadek, so se udeležili predstavniki občinske konference SZDL Šmarje pri Jelšah (predsednik in sekretar), predstavniki krajevne skupnosti Rogatec in sosednjih krajevnih skupnosti, občinskega oddelka za notranje zadeve in občinskih inšpekcijskih služb, borčevske organizacije iz Rogatca ter nekaj članov lovske družine Rogatec. Kot je bilo iz vabila na ta sestanek razvidno, naj bi tega dne »razpravljali o članku, ki je izšel v Novem tedniku o problemu v zvezi z lovsko družino Rogatec.«
Na žalost seje tako res zgodilo. Na sestanku namreč nisem imela občutka, da bi radi ugotovili resnično stanje v lovski družini Rogatec in njegova vloga v kraju, ampak je bilo »občinskim strukturam« in seveda lovcem, največ do tega, da se opere madež in ohrani »ugled, ki ga lovska družina od vsega začetka uživa v kraju«.
Seveda! Iz posrednih in neposrednih vrst lovske družine Rogatec sta kar dva bivša predsednika skupščine občine Šmarje pri Jelšah, sedanji predsednik krajevne konference SZDL Rogatec ter nekateri zaslužni politiki in funkcionarji od občine do republike, vse do samega Andreja Marinca, kandidata za novega prvega moža naše republike, ki je častni član družine. Ne vem sicer, kakšen je bil smisel in namen naštevanja vseh znanih imen, vem le, da me to ni posebno ganilo. Prav dobro pa se spomnim besed Antona Tepeša, ki je na sestanku dejal, da bi se Marinec najbrž slabo počutil, če bi vedel za pravo resnico o poboju psov.
Par besed še o ugledu lovske družine Rogatec oziroma nje članov. Prav gotovo so to pošteni ljudje in lovci, vsaj večina je najbrž takšna, in gotovo ti ljudje opravljajo pomembno poslanstvo v skrbi za naravo, živali in človeka. Zato tembolj ni razumljivo njihovo obnašanje (pred, med in po sestanku lovske družine), ko dejanja treh njihovih sotovarišev ni nihče preprečil, nihče stopil do prizadetih krajanov, nihče poskrbel za varno (pred steklino!) odstranitev pasjih trupel. Za te reči imamo vendar zakon! Tudi predpise imamo o tem, kako, kam in kdaj se sme streljati. Ker ni nihče od članov lovske družine ukrepal, je pač padla temna senca na celotno družino. Ukrepati so začeli šele potem, ko so izvedeli, da se je o dogodku »pozanimala« novinarka.
Na sestanku nas je predstavnik občinskih inšpekcijskih služb seznanil o kontumacu, ki je v teh krajih v veljavi že od leta 1980. Kar se kontumaca tiče, so lovci imeli vso pravico in dolžnost streljati na neprivezane pse. Toda: če jih je skrbelo za življenje ljudi (steklini še ni nihče ušel živ!), zakaj niso pasjih trupel odstranili in z njimi ravnali na predpisan način!
Verjamem izpovedim krajanov, prizadetih ljudi. Moram njim verjeti in zastopati njihov interes, zdaj zlasti zato, ker lovci na sestanku niso mogli zanikati nekaterih pomembnih dejstev oziroma oporekati očividcem dejanja, ki se je zgodilo v nedeljo, 7. februarja. Na koncu sestanka so se dogovorili, da vso zadevo vzamejo v roke za to poklicani organi in izvedenci in da se problem razreši po uradnih ugotovitvah. Predlagali so tudi, naj se trem lovcem začasno odvzame pravica nošenja orožja.
Imamo zakone, predpise, kdaj in kako se sme žival ustreliti, a ko, ko zakon nima duše in srca. Je še vedno komu nejasno, da gre predvsem za moralno in etično plat te nepotrebne zgodbe? Tisti, ki so bili na »naši strani«, so, predno smo se razšli, dejali: Prevladata naj razum in poštenje! Da je pri tej zadevi čutiti močno politično ozadje, skoraj ne morem verjeti. Ampak tudi to smo slišali na sestanku. Kljub temu še vedno verjamem v razum in poštenje.
Marjela Agrež
Novi tednik, 25. 2. 1988
