V četrtek, 15. marca, je v Kardinalovi dvorani Doma sv. Jožefa v Celju potekal II. Nikodemov večer. Predavateljici večera sta bili dve vrhunski slovenski umetnici, in sicer gospa Milada Kalezić, dramska igralka, dobitnica Borštnikovega prstana in gospa Jana Vizjak, slikarka ter svobodna umetnica. Skozi predavanje sta se dotaknili odnosa med vero in kulturo, spregovorili sta o religioznem navdihu, ki umetnika navda, da ustvari umetnino.
Milada Kalezić se je že kot dijakinja v Mariboru, kjer je živela in obiskovala gimnazijo, seznanila z gledališčem. Študij je nadaljevala na AGRFT, kjer jo je mentor Igor Pretnar ob zaključku študija na profesionalno igralsko pot pospremil z besedami: »Zmeraj boš dobra kot interpretka ekstremnih situacij.« Svojo igralsko pot je začela v Celju in v šestindvajsetih letih je odigrala veliko nepozabnih in nagrajenih vlog. V sezoni 2002/2003 je postala članica mariborskega igralskega ansambla, igrala je v mnogih slovenskih filmih in za svoje delo prejela številne nagrade, leta 2011 je prejela Borštnikov prstan.
Jana Vizjak je študirala na likovni akademiji v Ljubljani, kjer je končala slikarsko specialko pri prof. Janezu Berniku. Od študija naprej ustvarja kot svobodna umetnica, posveča se slikarstvu in grafiki. Vse na slikah podreja barvi in svetlobi, zato je slika zanjo isto kot barva in luč. Med letoma 1991 in 1996 se je izpopolnjevala kot gostja na umetniški akademiji v Düsseldorfu, imela je vrsto samostojnih razstav doma in v tujini, sodelovala pa je tudi na mnogih pomembnih mednarodnih skupinskih razstavah. Med drugim je prejela študentsko Prešernovo nagrado in mnogo nagrad žirije na mednarodnih slikarskih festivalih. Leta 2006 ji je senat Univerze v Ljubljani dodelil naslov docentka za področje slikarstva.
Jana Vizjak je za izhodišče svojega predavanja vzela knjigo Die Kunst in die Kirchen (R.Beck idr.), ki je bila izdana leta 1984 v Münchnu, saj je bila tema vera in kultura v času njenega bivanja in študija v Düsseldorfu zelo aktualna. V predavanju se je navezala tudi na Lukov in Janezov evangelij in na koncu posvetila nekaj besed razmišljanju o sliki in njeni vlogi v odnosu do gledalca. Sama meni, da je likovna vzgoja v Sloveniji zmanjšana na cinični minimum, zato je bilo tudi celotno predavanje zastavljeno kot izobraževalno.
Milada Kalezić (levo) in Jana Vizjak (desno).
Izpostavila je dejstvo, da živimo v času tehnološkega in znanstvenega napredka, ki drvita s tako hitrostjo, da človek teče za njima in ju gleda v hrbet. Stroji so marsikje nadomestili človeka in mu omogočili lažje življenje, po drugi strani pa so prav ti stroji človeku marsikdaj odvzeli njegovo dostojanstvo. V globalizacijski zmedi so se vrednote pozabile, na evro bankovcih so le mostovi, tehnika je nadomestila človeka. Pojmi utilitarizem, funkcionalizem in rentabilnost so prišli do polne veljave tudi v vsakdanjosti. Poudarila je, da imajo slike vedno dvojni obraz, da niso le umetniški objekt. Slika je lahko tudi sen, pričara nam lahko marsikaj, zavedati pa se moramo, da so duhovno-moralne kvalitete človeka danes zelo v ozadju tehnično-organizacijske naravnanosti družbe. “Če želimo izstopiti iz vpetosti v racionalizem, moramo narediti refleksijo in se zavedati, da umetnost izhaja iz ročnih spretnosti, kar tvori ustvarjalno gledanje in mišljenje“, dodaja Vizjakova. Skozi predavanje nam je predstavila povezovanje vere in umetnosti oz. slikarstva.
Milada Kalezić je svoje predavanje zastavila tako, da je skozi pripoved predstavila, kako je iskala samo sebe in smisel v prostoru kulture, umetnosti in vere. Ob tem se je spomnila tudi prve večje gledališke vloge v Celju, Čarovnica iz Gornje Davče, dramatika Rudija Šelige, in sicer ji je v spominu ostal naslednj zanjo pomemben, stavek: »Jadrala bom poševno v bit – jadrala bom v poševno bistvo.« To bistvo je njej takrat pomenila svoboda in od takrat naprej je jadrala k njej na krilih domišljije, občutkov, sanj, lepote, glasbe in oblaki so bili meja. Pravi, da se je iz magičnega sveta, domišljije in sanj potrebno vrniti v resničnost in takrat razumeš F. Prešerna in seveda z njim vred se moraš vprašati: »Kdo zná noč temno razjásnit, ki tare duha! Kdo vé kragulja odgnati, ki kljuje srce /…/ Stanu se svojega spomni, tŕpi brez miru!«
II. Nikodemov večer je obiskalo kar nekaj obiskovalcev.
Dotaknila se je tudi gledališča v prejšnji državi in predstave takrat so bile polne namigov na tedanjo politično situacijo – totalitarno se je razkrinkavalo na vseh nivojih. Prebrala je tudi poljsko pesem, ki govori o tem, da je Hamlet mrtev in Fortinbras mu nekaj govori – pesem nosi naslov Fortinbrasova žalostinka. Izpostavila je tudi dejstvo, da je v svojem življenju našla besedo, ki ji nekaj pomeni – našla jo je v veri. Pridiga Izgubljeni sin je zanjo dobila pomen, saj je ugotovila, da je Izgubljeni sin ona in da se je končno vrnila domov. Milada Kalezić pravi: »Cerkev je zame ladja rešitve sredi tega ponorelega sveta, kraj božje nežnosti, kraj, kjer se končno ničesar več ne bojim in kjer je vse jasno«.
Po končanem predavanju so bile v avli razstavljene slike Jane Vizjak z naslovom Postni ciklus.
Vabimo vas k ogledu spodnjih video prispevkov. V prvem si lahko ogledate nekaj utrinkov iz omenjenega predavanja, v drugem pa smo za vas objavili celotno predavanje II. Nikodemovega večera: Vera in kultura. Vabimo vas na zadnji Nikodemov večer, ki bo v četrtek, 23. marca, ko bo na temo Slovenija – moja domovina predavala Rosvita Pesek.
Priporočamo še predavanje kardinala dr. Franca Rodeta o Cerkvi v Svetu in Evropi:
Kardinal dr. Franc Rode: Krščanstvo ni bilo nikoli naklonjeno revolucijam (video)
