Verjetno ga ni Slovenca, ki bi ne slišal ali se morebiti celo srečal z nasmejanim dolgolasim duhovnikom, ljubiteljem rock glasbe, ki vsakodnevno prisluhne številnim zgodbam zapornikov in skuša lajšati stiske žrtev. Robert Friškovec, duhovnik in koordinator za duhovno oskrbo na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij, je minuli konec tedna obiskal Kozje, kjer je bil gost 26., zadnjega čitalniškega večera v tej sezoni.
Robert Friškovec prihaja iz Škofje Loke, iz blokovskega naselja, sam pravi, da izhaja iz “tipične povprečne slovenske družine”. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, po končani srednji šoli na gimnaziji v Kranju, se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, kot laik. Po prvem letniku se je na predlog tedanjega nadškofa Šuštarja preusmeril in šel v semenišče. Počasi se je njegovo življenjsko poslanstvo pričelo izoblikovati, čeravno je bila njegova osnovna želja biti kirurg, imeti ženo, otroke, dobro službo…
Leta 1999 je diplomiral, tema diplome so bili zapori. Že kot diakon je delal v KC v Ljubljani in v zaporih na Povšetovi. Po diplomi so se slovenski škofje odločili, da bo delal v zaporniški pastorali. Slednje mu je šlo še kako na roke, saj so se uresničila njegova pričakovanja in izzivi, priti med ljudi. Na teden tako obišče vseh 13 zaporov v Sloveniji, naredi približno 2000 kilometrov. Poleg zapornikov se ukvarja tudi z žrtvami kaznivih dejanj, z družinami zapornikov, z delavci v zaporu, s slovenskimi zaporniki, ki so zaprti po svetu in jih je trenutno 250, koordinira prostovoljce, z bivšimi zaporniki in s programom, ki se imenuje obnavljalne pravičnosti oz. mediacije med žrtvami in storilci.
Na srečanju je poudaril, da se ljudje med seboj premalo pogovarjamo. Razlika je med “poslušati” in “slišati”. Pogovor je namreč temelj vsakega zdravega odnosa, umanjkanje pogovora navadno vodi v propad in odtujevanje. Tukaj nastopi tudi vera, ki mora biti neka vsebina in ne le lep običaj. Danes se je po njegovih besedah najlažje skriti v določeno vlogo in blefirati – toda ljudje te prej ali slej spregledajo. Pomembno je, da si iskren, da ne igraš in da delaš tako, kot čutiš, da je prav. Krščanstvo se namreč mora prepoznati v dejanjih in ne le v besedah.
Zaradi velikega povpraševanja vas vabimo k ogledu celotnega intervjuja, ki smo ga posneli v Knjižnici Kozje. Z Robertom Friškovcem se je pogovarjal Marjan Marinšek, sicer odgovoren za čitalniške večere v Kozjem.
