Padli šentjurski »tajkuni«

10. 2. 2011 9:30

Tajkun je izraz, ki se je v zadnjih letih udomačil tudi med Slovenci. Vzpon kapitalističnih iskalcev bogastva in njihov trd padec v prepad bankrotov in prisilnih poravnav ima tudi šentjurske junake. Če pustimo na tem mestu ob strani dogajanje v Alposu, v zadnjih tednih odmevata kalvarija Cestnega podjetja Maribor, ki ga vodi Drameljčan Janez Škoberne in bankrot cerkvenega holdinga Zvon, ki mu poveljuje Šentjurčan Simon Zdolšek. Pred dokončnim propadom se je znašel tudi novomeški Labod, katerega večinski lastnik je Franc Gajšek.

 

Gradbinec Janez Škoberne

Prvi šentjurski poslovnež, ki v zadnjih tednih nastopa v vedno več delih nadaljevanke o propadu nekoč uspešnih slovenskih podjetij, je Janez Škoberne. 37-letni Drameljčan je že v zgodnjih dvajsetih letih postal občinski svetnik, bil je tajnik občinskega sveta in do nedavnega vodil občinski odbor SLS. Toda politika je bila zanj očitno zgolj priročno orodje za visoke podjetniške ambicije. Že leta 1995 je ustanovil podjetje Ekos, ki se je ukvarjalo z urejanjem parkov in zelenic. Posel je očitno cvetel, saj je Škobernetov Ekos najprej prevzel celjsko dimnikarsko podjetje, čez nekaj let pa še Cestno podjetje Maribor (CPM). Lani je Škoberne Ekos preimenoval v CPM holding, ki ima sedež v Ljubljani. Prek te družbe ima podjetni Drameljčan v lasti kar 70 odstotkov CPM, ki zaposluje več kot 700 delavcev.

Toda pred meseci so se za podjetje, kjer je bil pred leti nekaj časa zaposlen tudi aktualni šentjurski župan Marko Diaci, začele težave. CPM je na zadnji dan leta 2010 vložil predlog za prisilno poravnavo. Tako sta propadla tudi dva njihova odmevna posla: gradnja predora Markovec v vrednosti 65 milijonov evrov in še donosnejša gradnja avtoceste Banja Luka-Doboj v Bosni in Hercegovini. Delavci so januarja ostali na kolektivnem dopustu in za zdaj tudi brez plač. Kako bo s prisilno poravnavo, bo znano sredi februarja, vse bolj verjetno pa je, da se bo Škobernetov gradbeniški imperij (v CPM je kot direktorica zaposlena tudi njegova sestra Mojca Zapušek) znašel v stečaju.  Janez Škoberne je bil kot občinski svetnik znan tudi po tem, da se je znal ob kakšnem tesnem in odločilnem glasovanju izgovoriti, da se mu je pokvarila glasovalna naprava … Sredi devetdesetih je tudi prek tedanje žene Brigite Škoberne (v času župana Malovrha direktorica občinske uprave, zdaj vodja občinskega oddelka za finance in proračun) obvladoval občinsko politiko in posle. Mediji so se veliko razpisali o njegovem prijateljevanju z bratoma Šrot, kar naj bi bilo ključno za pridobitev donosnih gradbenih poslov. Premoženje Janeza Škoberneta naj bi bilo vredno več milijonov evrov, tednik Reporter je zapisal, da njegova novo zgrajena hiša v Lazah spominja na manjši grad, posestvo naj bi bilo varovano, za vilo pa naj bi skrbeli gospodarica in služkinja … Ali zapisi Reporterja držijo ali ne, Janez Škoberne je zelo blizu opisu tipičnega tajkuna. Nenazadnje ima »rad« tudi šport, saj je tudi v upravnem odboru celjskega rokometnega kluba …

 

Simonu Zdolšku je »odzvonilo«

Iz krogov SLS prihaja še en padli šentjurski poslovnež. 45-letni Simon Zdolšek živi v stari rodbinski hiši v Zgornjem trgu na prvi pogled veliko manj razkošno kot Škoberne, čeprav sta njuni karieri zelo podobni. Tudi Zdolšek je rosno mlad začel v politiki v času Demosa. Še kot študent – absolvent elektrotehnike je bil kot predsednik občinskega odbora SKD podpredsednik izvršnega sveta občine Šentjur. Nadaljeval je kot finančni direktor Alposa, svojo kariero pa je kmalu preusmeril v podjetja blizu cerkvenim krogom. Pri tem mu je morda šlo tudi na roke dejstvo, da je bil njegov stric Franc Zdolšek dolgoletni ekonom mariborske nadškofije. Simon

Zdolšek je pred slabim desetletjem postal predsednik uprave Krekove družbe, leta 2005 pa predsednik uprave družbe Zvon Ena Holding, ki je v lasti nadškofijskega Gospodarstva Rast. Gre za osrednjo gospodarsko družbo slovenske katoliške cerkve, ki ima pomembne deleže v Heliosu, Cinkarni Celje, Termah Olimia, Petrolu, Abanki …

V lasti Zvona je tudi telekomunikacijsko podjetje T-2, ki se že dolgo utaplja v izgubah in je konec leta začelo postopek prisilne poravnave. Minimalni delež v T-2 je imel tudi Simon Zdolšek, ki pa ga je tik pred prisilno poravnavo prodal. Sredi januarja je bil Zdolšek prisiljen sporočiti, da ima njegov Zvon Ena že več kot dva meseca neporavnane obveznosti, ki skupaj presegajo 20 odstotkov vseh obveznosti družbe. Zvon je objavil insolventnost oziroma bankrot. Mariborska nadškofija je za reševanje holdinga najela tuje finančne strokovnjake, kakšna bo usoda cerkvenih naložb in Simona Zdolška, ni znano. So pa mariborske finančne kolobocije razjezile celo vatikanske finančnike, ki razmere označujejo za katastrofalne, italijanski mediji pa poročajo, da naj bi bila mariborska nadškofija zadolžena za kar 800 milijonov evrov. Zvon in njegove interesne družbe so stale tudi v ozadju nekaterih prevzemov v času Janševe vlade. Znana je afera, ko so Zdolškovem holdingu 6 milijonov evrov posojila dale državne Dravske elektrarne. Zdolšek je bil minuli teden vabljen tudi na zaslišanje v DZ, vendar se je preiskovalni komisiji, ki raziskuje financiranje brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, opravičil. Zvon Ena in Julius Fond (v solastništvu Zvona) sta bila med posojilodajalci podjetja Progresija, ki je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami izdajalo sporna (ob)časnika, na koncu pa bilo prodano brezdomcu. Časnik Delo piše, da je bil v ozadju načrtovani sovražni prevzem Petrola, v katerem je sodeloval tudi Julius Fond, ki mu je denar posodil Zvon Ena, ta pa si ga je sposodil pri že omenjenih Dravskih elektrarnah Maribor. Finančne akrobacije se očitno niso izšle, z gospodarsko krizo in padcem Janševe vlade je začelo odzvanjati tudi holdingu Zvon Ena. Je s tem zapečatena tudi poslovna in politična kariera Simona Zdolška, ki velja za nekakšnega »spečega« kandidata za pomembne funkcije (večkrat se ga je omenjalo celo kot županskega kandidata) v Šentjurju?

 

Borzno plezanje Franca Gajška

Tretji junak zgodbe o šentjurskih tajkunih je Franc Gajšek, ki se vsaj javno ni ukvarjal s politiko. Je pa zato eden najbolj »slavnih« slovenskih borznih mešetarjev. V mladosti je bil navdušenec nad šahom, pomagal je šentjurskim alpinistom pri prvih vzponih v Himalaji, hkrati pa gradil svoj poslovni imperij. Pred leti je časnik Finance njegovo premoženje ocenil na 24,8 milijona evrov in ga proglasil za 41. najbogatejšega Slovenca, med najvplivnejše osebnosti v regiji so ga umestili tudi na portalu Kozjansko.info.

52-letnik, ki izhaja iz Nove vasi, velja za rekorderja glede zahtevkov po izrednih revizijah, ki jih predlaga na skupščinah podjetij, večkrat je objavil tudi namero za nakupe družb, ki jih na koncu ne uresniči. Gre za borzne igre, kamor sodita njegovi najavi za nakup gigantov Terme Čatež ali kranjske Save, nazadnje je »zablestel« na skupščini Perutnine Ptuj, kjer je napovedal izpodbojne tožbe. Odmevala je njegova vloga pri propadlem vrhniškem IUV, že pred desetletjem je bil zraven pri zadnjih vzdihljajih šentjurskega Tola, ki ga je skušala reševati tudi njegova sestra Miša Račič.

Gajšek je danes predsednik uprave Metalke, preko povezanih družb je solastnik borzno-posredniške hiše Medvešek Pušnik, v njegov imperij sodi tudi novomeški Labod, kjer je Gajšek prokurist. Nekoč ugledno tekstilno podjetje je že dolgo na robu propada, v začetku januarja so vložili predlog za prisilno poravnavo.

Gajšek je bil nekaj časa tudi predsednik tedaj prvoligaške ekipe nogometašev Drave, katere sponzorstvo je prevzel njegov Labod. Iz tega obdobja ga povezuje tudi konflikt s prvim iz naše zgodbe, Drameljčanom Škobernetom. Že spomladi 2010 sta NK Ptuj in še eno Gajškovo podjetje Ibiko vložila predlog za stečaj CPM, ki pa ga sodišče ni sprejelo. Šlo naj bi za neizpolnjevanje sponzorskih pogodb.

Leto 2010 je bilo usodno za še enega šentjurskega gospodarstvenika, ki je dolga leta »blestel« v vsaj na videz mirnejših bančniških vodah. Božo Špan s Planine je bil dolgoletni predsednik uprave slovenske banke Hypo in kasneje član uprave matične Hypo Alpe-Adria Bank v Celovcu. Kot je znano, se je banka znašla v težavah zaradi velikih slabitev slabih posojil, lastniki pa so jo na koncu prodali avstrijski državi. Hypo banka je bila, zanimivo, tudi med posojilodajalci šentjurskega Alposa.

Preberite tudi: Gajšek in Bilić z ovadbo nad revizorja CPM – Dnevnik, 5. 2. 2011


L.H. / Šentjurske novice, 26. 1. 2010

Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
157 queries in 1,247 seconds.