Prihaja čas dobrih mož Miklavža, Božička in Dedka Mraza z dolgimi bradami, koši daril in prešernimi nasmehi. Ločnice med njimi se iz leta v leto bolj izgubljajo, pomembno je, da se kljub recesiji veča promet z igračami, oblačili, sladkarijami, … Otrok in trgovcev seveda ne zanima, kdo prinaša in kdo plačuje darila, samo da so.
Prvi od trojice Miklavž je že olajšal svojo denarnico.
Občinski Miklavž
Pri organizaciji „občinskega” Miklavža je zavihalo rokave kar nekaj občinskih in paraobčinskih organizacij. V letaku smo lahko prebrali, da so pri organizaciji sodelovali JSKD, Razvojna agencija Kozjansko, Turistično informativni center ter občina Šentjur. Na sejmu se je dalo kupiti za zmerne cene vse od izdelkov domače obrti do suhega sadja in vina. V šale in bunde zaviti prodajalci, 25 stojnic in nekaj sto obiskovalcev, večina z kozarcem kuhanega vina v roki, to je bila prevladujoča scena miklavževanja. Stojnice so bile brezplačne, izposojo je v celoti kril RAK. Nobeden razstavljavec ni naredil kakšnega hudega biznisa, roke so si meli le pri prodaji kuhanega vina.
Najmlajši so si lahko ogledali v dvorani RAK lutkovno predstavo Čarobna smrečica v izvedbi lutkovnega gledališča Melite Osojnik. Predstavo so odprli koledniki iz OŠ Franja Malgaja pod vodstvom Melite Račečič Prevodnik. Zanimiva igrica je privabila okoli sto otrok in njihovih staršev. Igrica je spretno povezala vse tri dobre može in otroci so na koncu zapeli še Sivo kučmo. Organizatorji so razdelili 100 medenih miklavžev, ki naj bi jih le ta pustil v košu.
Neuradno smo izvedeli, da se je malo zaiskrilo med župnikom Čončem in organizatorji. Prednostno pravico do Miklavža ima pač Cerkev, zato so občinski organizatorji zaradi dobrososedskih odnosov popustili in dobremu možu zaprli vrata.
Med organizatorji smo pogrešali obujeno Turistično olepševalno društvo Šentjur, ki bi moralo tovrstne prireditve prevzemati na svoja pleča.
Cerkveni Miklavž
Najbolj uradni Miklavž je obiskal do zadnjega kotička napolnjeno šentjursko cerkev. Lično zavita darila so ležala na velikem kupu in otrokom mamila nasmeške na lica. Otroci iz župniškega otroškega pevskega zbora, pod vodstvom Mojce Maček, in od verouka, s katehetinjo Sabino Zupan, so pripravili igrico. Žal samo z enim mikrofonom, tako, da večina poslušalcev ni razumela niti besede. Najpomembnejši del je bilo prejemanje daril, Miklavž jih je razdelil 250. V darilnih vrečkah se je našla knjiga otroških pravljic in nekaj sladkarij. Darila so bila označena z nalepkami, zanje pa so morali starši odšteti po 6 evrov.
Akvonijev Miklavž
Obiskovalci so povsem napolnili preddverje Akvonijeve trgovine, pa še zunaj jih je veliko ostalo. Naj bi jih bilo okrog 400. Prireditev so začeli v angelčke oblečeni pevci in pevke Otroškega pevskega zbora OŠ Planina pri Sevnici, ki ga vodi Matej Romih. Tudi v Akvoniju so bile težave z ozvočenjem, saj se ni slišalo niti glasbene skupine, kaj šele igre, ki so jo pripravili otroci iz zbora. Večina je bolj kot ne le potrpežljivo čakala na darila. Do malo več prostora smo prišli šele, ko je Miklavž razdelil polovico od 600 daril. V darilnih vrečkah so bile skodelice z motivom Miklavža, ročno podpisane pravljice ter čokoladica. Kar nekaj daril je Branko Zupanc – Akvonij dobrohotno razdelil tudi odraslim obiskovalcem.
Kje so parklji?
Na vseh miklavževanjih je manjkala zelo pomembna ikona – parkelj. Včasih je bil nepogrešljiv, če ne celo bistveni del Miklavževega sprevoda, danes pa se bogve zakaj izrinja iz miklavževanjske scene, ki s tem izgublja svoji etnološko vrednost in vsebinsko sporočilnost.
t/f: Jure Godler / Šentjurske novice, 21. 12. 2010
*Na fotografiji je utrinek z miklavževanja ob Cesti Kozjanskega odreda
