Ponkovško Turistično društvo (TD) kljub skoraj bi lahko rekel rahli kronični krizi nadaljuje z utečeno tradicijo Martinovih dnevov, le da letos morda še malo manj v stilu veseličnega in bolj kulturno-cerkvenega dogajanja. Zdelo se je, da bo misijon, ki ga je župnija organizirala prav ta teden, Martinove dneve izrinil na obrobje, a se je na koncu brez očitnejšega večjega rivalstva še kar dobro izšlo.
Toda povsem brez možnih pripomb pa le ni šlo. Če petkovo otvoritveno prireditev z družabno pokušnjo ponkovških mladih vin, letos je svoje pridelke prispevalo rekordnih 33 vinogradnikov, ter otvoritev slikarske razstave pripišemo laični civilni družbi, je župniji treba priznati, da je z dvema odličnima in dobro obiskanima koncertoma Slovenskega okteta in MePZ Danica iz Šentprimoža, da nedeljske maše niti ne omenjam, kar prevladala. Sicer večinoma s tujo ustvarjalnostjo, toda v domači cerkvi in za domače ljudi.
Tradicionalna tematska razstava v KD, ki je letos imela naslov »Ob bistrem potočku je mlin«, je bila bolj skromna. Poleg zemljevida s 16 več ali manj izginulimi nekdanjimi mlini (živ je le še Ošanšekov), smo videli še Šibalov originalni »kamen« ter »jaslični« mlinček drugega Šibala. Razumljivo, pravih ponkovških tem za tematske razstave je seveda že zdavnaj zmanjkalo. Podobne težave imajo organizatorji gotovo tudi s slikarskimi razstavami. V lepo urejenih prostorih TD se je letos predstavila priženjena domačinka Janja Glavač iz Srževice. Njene slike, nekakšna mešanica naive, impresionizma in še česa, zlasti akvareli z ženskimi akti, so požele kar nekaj občudovanja, pa čeprav bi jih težko uvrstil v visoko umetnost. Ampak je pa domačinka in to šteje.
Nedeljsko druženje po maši, skupaj s tradicionalnimi šentjurskimi »pihalci«, nima ustvarjalnostnih ambicij. Gre bolj za tradicijo in rutino »slučajnega« pomašnega druženja, kot pa za posebne omembe vreden dogodek. Je pač tam, tako kot stojnice s plastiko in drugo bižuterijo. Drugače je s stojnico TU, ker za njenim pultom domače gospe in gospodične z nasmehom pridno natakajo vsem, ki se čutijo skoraj dolžni, pa potrebni ali ne, da jim dajo vsaj nekaj malega zaslužiti. Na sosednjem šanku je sicer župnija točila vino zastonj, a prava konkurenca jim vseeno ni bila, posebno fer pa tudi ni izpadlo.
Pri petkovi pokušini vin v KD je šlo za pretežno vinsko nadahnjeno druženje in zato nesporno velja za osrednji »klasični« martinovanjski dogodek. Normalno, da je praviloma spodbujan s prekomerno merico žlahtne kapljice.
Kako je bilo letos z evrskim izkupičkom, predsednika TU Zevnika nisem vprašal iz enostavnega razloga, ker mi je njegov odgovor vnaprej znan: še nimamo izračuna, a nekako se bomo pokrili.
FK / Šentjurske novice, 23. 11. 2010
Zmagoslavje Slovenskega okteta
Iz uvodnih nagovorov župnika Kačičnika in Irene Zevnik ni bilo mogoče ugotoviti, ali je šlo za prvo martinovanjsko prireditev, kot je bilo navadno, ali pa je bil koncert posvečen misijonu. Kar polovica bogoslužnih pesmi s programa govori bolj za drugo možnost. Ne glede na namen se je g. Kačičniku kar smejalo ob povsem polni cerkvi navdušenih poslušalcev.
Ocenjevati ali celo kritizirati tako renomirani profesionalni sestav, kot je Slovenski oktet, je zelo tvegano početje. Zdi se, da so se veličine nastopajočih zavedali tudi poslušalci, saj so podobno burno s ploskanjem pozdravili tako njihov prihod na sceno kot vse izvedene pesmi. Morda sta le Ipavčeva Domovini in ljudska Kanigalilejska ohcet nekoliko bolj dvignili povprečno temperaturo. Tako sem ostal sam osamljen, brez aplavzov kot merilom, pred dilemo, v kolikšni meri in s katerimi pesmimi so oktetovci v resnici navdušili Ponkovljane (no, tudi Šentjurčani in drugi so bili vmes). Lahko pa izpovem svoje občutke. Resnici na ljubo moram povedati, sem od njih pričakoval več. Blagoglasno in harmonično valovanje njihovih glasov je bilo čisto v redu, toda ko so se počasne in slovensko otožne melodije tako rekoč ponavljale iz nastopa v nastop, sem si vroče zaželel nekaj močnega, temperamentnega, nekaj takega, kar bi me zagrabilo, dvignilo … Nič takega nisem dočakal. Sem pa zato lahko bolj pozorno poslušal neuničljivo Ireno Zevnik, ki ima odličen občutek za besedo. Njeni nastopi so poezija v prozi, toda ženska zna v svoje tekste vnesti tudi veliko svojega, avtentičnega, ne da bi se odpovedala namenom, za katere pred mikrofonom tako ali drugače navija. Je mojstrica, ni kaj. Škoda je le, da se preveč drži ustaljenih sodb in vrednot in da ne poskusi tudi s kakšnim izzivom, recimo takšnim, da bi iz ravnotežja morda spravila tudi samozavestnega g. Kačičnika. Ja, ampak potem je več v cerkvi verjetno ne bi bilo. Osebno bi jo bolj cenil, če bi bila krajša in bolj prozaična. Ko je na koncu pred oltar stopila še druga »učiteljica«, ravnateljica OŠ Andreja Ocvirk, se mi je zazdelo, da sta si ponkovško učiteljstvo in župnija za povprečni posvetni okus kar preveč blizu.
FK / Šentjurske novice, 23. 11. 2010
*Na fotografiji je utrinek z odprtja Martinovih dni v Kulturnem domu Ponikva; v FOTOGALERIJI pa si lahko ogledate še več utrinkov s te in drugih prireditev
Na videoposnetkih si lahko ogledate nagovor predsednika Turistično olepševalnega društva Ponikva Zlatka Zevnika, ki je je med drugim tudi povzel aktivnosti društva skozi leto, nastop otroške folklorne skupine z Dolge Gore, na koncu pa kanček vzdušja ob prepevanju znamenite pesmi tamkajšnjega rojaka.
v: bR, f: bR, TOD Ponikva
