Sredino pozno popoldne so v Kulturnem domu v Rogatcu popestrili z japonskim pesniškim večerom in gostjo Seiko Araki Gerl, ter povezovalko dogodka Mihaelo Jagodič. Seiko je v Slovenijo prišla leta 1997, si ustvarila družino, z možem imata 2 otroka. Kot je dejala v nekem intervjuju, se je dodobra navadila življenja v Sloveniji in opaža, da ni velikih razlik med SZ Japonske, od koder prihaja in Slovenijo, predvsem kar se tiče narave in ljudi. V Celju, na 1. gimnaziji, honorarno poučuje japonščino. Pred kratkim je v samozaložbi izdala pesniško zbirko lastnih pesmi v japonščini, ki nosi naslov Šiv življenja in je prevedena tudi v slovenščino. Seiko prihaja iz Japonske, dežele vzhajajočega sonca, ki jo poznamo po modernih mestih, tradicionalnih naseljih, številnih templjih, razgibani in raznoliki naravi, po ohranjanju tradicionalnih vrednot in zgodovinskih spomenikov.
Večer se je pričel s predstavitvijo japonske goloroke borilne veščine karate, ki ga je predstavil domačin Alen Gajšek.
Nato smo si ogledali del filma, ki ga je na Japonskem letos spomladi posnel študent japonščine Aleš Primič, katerega Seiko tudi poučuje japonski jezik in je velik ljubitelj japonske kulture. Občudovali smo skrbno oblikovane in negovane japonske parke, v katerih smo videli bonsaje, cvetoče japonske češnje, ribe, veličasten bronasti kip Bude v Kamakuri, začutili pa smo tudi utrip japonskega glavnega mesta Tokia.
Po ogledu kratkega filma, je sledila predstavitev devetih Seikinih pesmi iz zbirke pesmi Šiv življenja. Pesmi govore o naravi, radosti življenja, človekovem iskanju samega sebe in smisla življenja. Dve pesmi v slovenščini in japonščini, lahko slišite v spodnjem video posnetku.
Po predstavitvi pesniške zbirke je Seiko predstavila tradicionalno oblačilo – kimono, katerega glavna materiala za izdelavo sta svila in bombaž. Je zelo zahtevno oblačilo, že pri samem oblačenju, ki lahko traja uro in več. Poleg tega omejuje gibanje. Brez pomoči drugega je kimono težko obleči. Posebna zgodba je pas obi, dolg tri metre in več, v širino meri do 30 cm. Navadno je poln všitkov raznih podob, posebno pozornost Japonci namenjajo tudi temu kosu oblačila. Seiko nam je zaupala, da je njeno oblačenje za japonski večer s pomočjo partnerja trajalo malo manj kot uro. Kot zanimivost je omenila, da kimono in pas ne vsebujeta gumbov ali zadrg, temveč se nameščata le s pomočjo vrvi.
Na koncu naj omenim, da je Seiko odlična pesnica, pozorna opazovalka, ki zna ponotranjiti svoja opažanja, čutenja in hotenja. Zadovoljiti se zna s skromnimi stvarmi, majhnimi pozornostmi in je hvaležna za vsako toplo besedo. Verjamem, da ji v začetku ni bilo lahko v novi deželi po Alpami. Vsekakor ji želim, da bi še naprej ustvarjala in razveseljevala tisti krog ljudi, ki mu pesnjenje in soočanje z malce drugačno kulturo pomeni izziv in veselje.
Vabljeni k ogledu utrinkov japonskega večera, ki smo jih zabeležili v spodnjem video prispevku.
