Prejšnji mesec sta letna koncerta pripravila dva šentjurska zbora, ki ju je spremljalo budno oko Franca Kovača …
Glasovirjev večer pod Lipo
Vrt Ipavčeve hiše, ki se ga vse bolj prijema ime Šentjurske Križanke, je bil v nedeljo, 6. junija, prizorišče nastopa pevk nekdanje Vokalne skupine skladateljev Ipavcev, sedaj poimenovane KD Glasovir. Avditorij je bil domala poln, okrog sto poslušalcev ni sicer pokalo od navdušenja, so pa očitno bili povsem zadovoljni z nastopom dvanajsterice šentjurskih gospa in gospodičen pod taktirko ravnateljice Glasbene šole Simone Zdolšek.
Zakaj novo ime Glasovir, je prva voditeljica (anonimna, za tiste, ki nismo njeni sosedje) poskušala pojasniti na začetku. Mene ni prepričala, kajti glasovir (nekoč ime za klavir) zveni absolutno prestaromodno za to razmeroma mlado in upam tudi dinamično pevsko skupino. Ali pa tudi ne. Sodeč po programu njihovega letošnjega koncerta Večer pod Ipavčevo Lipo, ki je bil v celoti posvečen narečnim pesmim in melodijam štirih najbolj oddaljenih koncev Slovenije (Koroške, Bele krajine, Prekmurja in Primorske), se je morda Glasovir v načelu opredelil bolj za izobraževanje šentjurske publike, da ne rečem za nekakšno varianto »ljudskega petja«, kot za atraktivne nastope za publiko. Kar bi seveda bilo škoda, kajti dobre »ljudske« pevske poustvarjalnosti imamo v Šentjurju že razmeroma veliko. Seveda je že prav, da nekaj svojega truda posvetijo tudi tovrstni glasbi, toda za moj okus povprečno nezahtevnega poslušalca bi bile po dve pesmici iz vsake skupine vrh glave dovolj, preostanek večera pa bi raje poslušal kaj iz pop ali jazz scene. Očitno ima podoben okus in potrebo tudi šentjurska publika, ki je sicer nastop glasovirk nagrajevala s spodobnimi aplavzi, veliko bolj pa se je razvnela nad nastopom malčkov s kljunastimi flavtami. Pa verjetno ne zaradi njihove vrhunskosti, temveč bolj zaradi otroške neposrednosti, ob kateri se orosi oko vsaki mamici. Toda, ali so takšni emocionalni vložki, ki so sicer odlični na šolskih predstavah za starše, lahko tudi presežna vrednost resnega nastopa resne pevske skupine?
Letni koncert MPZ Skl. Ipavcev: Tovariši so vse pozabili
Svoj letni koncert MPZ pod naslovom Še pomnite tovariši so »Ipavci« posvetili partizanski pesmi – in bili razočarani. Dvorana je ostala na pol prazna, tovarišev očitno ni več, ali pa so res že vse pozabili. Žal pa tudi gospodov ni bilo na pretek, od tistih z Občine sploh nobenega, hvala bogu, da so na svetu še gospe, pardon tovarišice.
Spretna povezovalka programa Anita Koleša je sicer znano sintagmo »Še pomnite tovariši«, s katero so nas v mladih letih vsako nedeljo »futrali« naši mediji (namesto prenosa maše v sedanjosti), skušala malo »posedanjiti«, toda slovenska zastava z rdečo zvezdo nad prizoriščem ni dopuščala dvomov, za kaj gre.
Partizanska pesem ima svoj čar in če jo odločno zapoje moški zbor, mora vžgati. Vsaj pri tistih, ki smo zrasli z njo. In tudi je vžgala, čeprav ne bi mogel reči, da smo slišali kaj novega, kaj drugačnega. »Ljudske« borbene melodije pač niso posebno zahtevne, zato jih zlahka uspešno zapoje tudi starejši zbor, recimo takšen, kot je MPZ skl. Ipavcev.
Vse kaže, da pomladitev zbora ni uspela, v njem še vedno prevladujejo znani obrazi (Jager, Osrečki, Frece, Hrovat, Krč, Tanšek, …) zato od njega nekaj drugačnega, vrhunskega ne smemo zahtevati. Kljub dirigentu Goršiču, ki uspeva na zbor pretakati nekaj svoje goršičevske energije. Pojejo povsem korektno.
Pravzaprav so bili bolj zanimivi gostje Un s Trboul. Čeprav tudi bolj kot ne »starčki«, so bili drugačni, celo svoje priredbe pojejo, njihov zaščitni znak pa je izjemen solist – basist Sladič, ki ga je veselje poslušati. So jim pa bili tenoristi zato šibka točka. Njihova ruska »Dvenadcat razbojnikov« je nedvomno upravičeno požela ta večer največji aplavz.
t/f: FK / Šentjurske novice
