Kakšno je poslanstvo ljudske glasbe? Na to vprašanje je po svoje odgovorila publika, ki je z največjimi aplavzi nagradila »tržne« nastope, ne glede na to, ali so bile viže res ljudske, ali pa že umetne in ponarodele. Torej zabava. S čimer se pa verjetno ne strinja Anita Koleša (JSKD), ki je uvodoma povedala, da ji gre za to, da ljudska glasba živi in preživi.
Poleg treh gostujočih skupin iz sosednjih občin so se na odru zvrstile vse naše znane pevske skupine in znani godci od upokojenskega Jesenskega cvetja do mojstra klarineta in javnega nastopanja Osredčkega ter že renomiranih »šovmejkerjev« iz dobjanskega harmonikarskega društva z županom Salobirjem na čelu. Slednji je tokrat publiko tudi šarmiral (verjetno podprt s kakšnim odvečnim maliganom) z improviziranim govornim nastopom.
Kaj sem slišal? Bolj kot sami pevski in glasbeni dosežki me je navdušilo pozitivno vzdušje v dvorani, pa čeprav udeležba ni bila kaj posebnega: iz vse občine se je uspelo zbrati kakšnih 100 oboževalcev ljudskih viž (in sorodnikov nastopajočih). Odlično je svojo voditeljsko vlogo opravila Nina Gajšek, ki je kar dvakrat popeljala vso dvorano v kolektivno prepevanje (Spet kliče nas venčani maj, Izidor ovčice pasel). Bolj kot dokaj preprosti ljudski melos me je navdušila vsebina ljudskih pesmi. Večina je sicer še vedno predvsem otožna, nekatere pa so le bile prav radožive in zabavne (npr. ženska skupina iz Dobrne in moška skupina iz Dramelj). Upokojensko Jesensko cvetje, čeprav njihovo petje ni ravno zabavno, odlično napreduje. Skupini iz Dobrine in s Prevorja sta verjetno premalo ambiciozni in stagnirata. Paridolske korenine vzdržujejo svoj stil petja, ki pa ponuja nekaj svojstvene »energije«. Na splošno se mi je zdelo, da večina skupin ne posveča dovolj pozornosti kvaliteti vokala. Nastopi godcev so bili na solidni ravni frajtonarice in klarineta, uvodni nastop mladega harmonikarja Gregorja Kolarja pa prav osvežujoč.
t/f: FK /Šentjurske novice
