Tradicionalni sprejem t.i. super odličnjakov na vrtu Ipavčeve hiše je potekal po ustaljenem postopku. Najprej napaka za zgodovino, povezovalki Jazbinškovi se je zareklo in je Šentjur prekrstila v Dobje, nato županova dobrodošlica. Ob sproščenem kramljanju in rahlem moraliziranju je kar pozabil, da ima pred seboj tudi ravnatelje, podžupane, starše … Tudi brez statistike – tako na oko sem ocenil, da je bilo odličnjakov manj kot prejšnja leta, deklet pa vsaj štirikrat več kot fantov. Stisk roke, angleški slovar, nekaj besed (za katere bi bilo prav, da bi šle skozi mikrofon), jagode, obloženi kruhki ter malo klepeta. Za kulturno raven sprejema je tako bolj otožno skrbel orkester GŠ.
Med že prav suhoparnim podeljevanjem daril sem se zabaval z opazovanjem garderobe naših najdevetošolcev: kavbojke so zakon za fante, v veliki meri tudi za dekleta, toda kakšna četrtina slednjih pa je le bila v pajkicah pod modnimi krilci, letnih oblekcah, visokih petkah …
Kot običajno sem med naključnimi odličnjaki, iz vsake šole enim, naredil kratko »testno« anketo. Vprašanje je bilo, če se spomnijo kakšnega nedavnega javnega – političnega dogodka, kaj si milijo o njem in od kod jim informacije.
Monika Tisel, Planina, je malo cincala: Ja…, ja, to so bile te volitve o referendumu. Jaz sem proti, ker res ni prav, da nam ti Hrvati hočejo vzeti še to malo našega morja. Kako o tem mislijo starši, ne vem, to kar vem, je s TV.
Alan Batagelj, Ponikva, kot iz topa: To je bil referendum o arbitražnem sporazumu. Pahor, ki je bil za, ima prav, pa tudi jaz mislim, da je bila to dobra odločitev. Vse potrebne informacije sem dobil na internetu. Ja, tudi moji starši so bili za AS.
Martina Majger, Dramlje, je imela kar nekaj težav: Ah, jej, ja, hm, le kaj bi to bilo … Je, že vem, to bo ta zadeva z mejo s Hrvaško. Je že prav, da je bil referendum uspešen, ker politiki menda že vejo, kaj je prav. Moje informacije izhajajo z interneta, kaj si o tej stvari mislijo moji starši, jih pa res nisem spraševala.
Tjaša Čakš, Slivnica, je sprva korajžno udarila mimo: To je ta prašičja gripa. A iz politike? Ja, to so pa te volitve za mejo. Sem proti, ker nam hočejo nekaj vzeti. Kje sem se informirala? Na TV, jasno. Starša sta bila tudi proti, nista pa glasovala, ker sta bila v službi.
Monika Oset, Hruševec: A o takšni državni politiki? Hm … jasno, to je arbitražni sporazum. A nisem pametna? Jaz sem za, prav je, da se enkrat že uredi meja, da bomo vedeli, pri čem smo. Seveda lahko tudi kaj izgubimo, ampak bo pa potem končno mir tam doli.
Blaž Kolar, OŠ F.M.: To bi pa lahko bila razstava o Franju Malgaju na naši šoli, ki je nazorno prikazala … A državna politika? Arbitražni sporazum. Jaz bi bil proti, ker bomo verjetno izgubili nekaj morja, kar ni prav. Bomo videli, kako bo, toda močno dvomim, da smo se odločili prav. Kako mislijo o tem starši, pa res ne vem. Gledam TV.
Komentar ni potreben. Zanimivo (morda tudi žalostno) je, da si šola očitno ni kaj prida na ti z aktualnim družbenim dogajanjem, vpliv staršev pa je tudi presenetljivo skromen.
t/f: FK / Šentjurske novice
