Akterji okrog Študentskega kluba mladih Šentjur so po lanski prvi izvedbi vnovič pripravili t.i. Majski filmski festival. Glede na lanske začetke, je bila stvar zastavljena bolje, a je petkovo dogajanje, ki bi se moralo odvijati na vrhu Rifnika, skazila moča, tako da so se filmoljubci zbrali v športnoparškem »P2«.
Dogajanje je odprl Damir Avdić, znan tudi kot “bosanski psiho”. Gre za kantavtorja, ki ne brenka akustične kitare, temveč na distorzirani kitari izvaja punk-hardcore skladbe s pridihom metala, seveda z angažiranimi besedili. S svojimi nastopi je na alter-sceni v zadnjih letih zbudil precej zanimanja, velik aplavz pa je požel tudi pri v Šentjurju.
V nadaljevanju so v prisotnosti župana Štefana Tisla, ki jih je prej neuspešno iskal na Rifniku, predvajali lasten izdelek, ki so ga izdelali Urša Horjak, Mitja Šega in Vid Slana, kjer so kadrirali različne šentjurske in ljubljanske lokacije, ki so jih zanimivo preobračali. Prav tako so nekaj mimoidočih povprašali o slovenskem filmu, šentjurske obraze pa še o tukajšnji sceni. Njihovi sogovorniki so ugotovili, da je v nekdanjem zadružnem domu nekdaj obratoval kino, ki je bil dolgo nazaj ena redkih zabav v kraju.
V razpravi se je seveda postavilo vprašanje, če bi in kako bi obnovili kinodejavnost, saj razpolagamo z zanimivo poletno lokacijo v Zgornjem trgu, na Kvedrovi pa je še vedno projektor za 35 mm format. Poleg tega verjetno nima smisla delati »holivudski« program, ampak ponujati kvaliteten izbor, ki ga npr. ponuja celjski kino Metropol. Sledil je paket filmov z bosanskimi koreninami.
Sobotno dogajanje je z delavnicami in projekcijami vendarle bilo na Rifniku. Vse stvari, ki jih ni bilo malo, so s pomočjo Jožeta Horjaka in njegovega džipa pripeljali prav do vrha. Vreme je omogočilo izvedbo delavnic, ki so se pričele ob 14. uri z oblikovanjem gline. Vsak udeleženec je naredil nekaj zase, končni produkti so si bili zelo različni od pepelnikov do težkih kipov božanstev. Sledile so delavnice, kjer so obiskovalci, okoli 10, izdelovali brnivke. Vsak si je izdelal svojo, večina jih je na koncu zabrnela v orkestru pisanih brnivk. Pobudnika delavnic Rok Vodeb in Žan Žafran sta bila z rezultatom delavnic izjemno zadovoljna. Po (ponovnem) razgovoru o filmu so znova sledile projekcije.
Mitja Šega nam pojasnil namen in prihodnost festivala: »Majski filmski festival je nastal kot posledica na trenutno stanje v Šentjurju na področju filma. Kino ne obratuje, čeprav nihče ne ve, kako bi bilo, če bi. Npr. zadnji predvajani film je bil Petelinji zajtrk, ki je napolnil kino dvorano, a na tem primeru ne gre posploševati. Dejstvo pa je, da je film del kulture, le ta pa zadnja desetletja izgublja bitko proti kapitalizmu in političnim odločitvam. Zato je festival na Rifniku, ki je bogata naravna in kulturna dediščina, ki se je vsi premalo zavedamo. Čeprav je za zdaj to še filmski festival, smo letos imeli tudi koncert Damira Avdiča, je namen, da se razširi še na druga polja umetnosti, kot tudi, da se sama intencionalnost organiziranja globje definira.« 2. Majski filmski festival je bil vsekakor nadgradnja lanskoletnega in z veseljem ga pričakujemo tudi prihodnje leto.
O MFF in šentjurskem kinotožju smo se pogovarjali tudi z Uršo Horjak:
t: bR. S.R, v: bR
Wernerjeva fotogalerija z delavnic
Tako je leta 1970 o šentjurskem kinu pisal Ernest Rečnik:
