Predsedniki šentjurskih odborov političnih strank o arbitražnem sporazumu

1. 6. 2010 4:11

Predsedniki šentjurskih strank o tem, kaj bi oni hoteli, da bi mi izglasovali na referendumu. Postavili smo jim naslednja okvirna vprašanja:
– Ste za ali proti?
– Vaši osebni razlogi za ali proti?
– Nam arbitraža zagotavlja teritorialni dostop do odprtega morja?
– Je arbitražni sporazum vseeno smiseln, čeprav bo morda uzakonil delitev Piranskega zaliva in nam posledično onemogočil suveren dostop do mednarodnih voda?
– Kako po vašem mnenju drugače do pravične meje?

 

Takole so se odrezali:


Jože Artnak, LDS

Sem za arbitražni sporazum, dovolj imamo neprestanih prerekanj. V sporazumu se navaja možnost stika slovenskih teritorialnih voda z mednarodnimi. Tisti, ki sedaj tako nasprotujejo vsaki rešitvi, so imeli veliko priložnosti, da bi dosegli kaj boljšega. Umestno je upoštevati, da je za Slovenijo vitalnega interesa tudi sodelovanje s sosedi. Na področju gospodarstva in turizma so tu zelo velike neizrabljene možnosti na relacijah Notranjska – pristanišče Reka, Bela krajina – Karlovac, Brežice – Zagreb, Prlekija – Varaždin. In če gremo na svoj domači prag Šentjurja in Kozjanskega, se moramo zavedati, da je Zagreb naše daleč najbližje milijonsko mesto z zelo velikimi razvojnimi potenciali, katerih pomembne koristi bi lahko na več področjih imeli tudi mi. Poslovnih priložnosti pa ne moremo razviti, ker nas zelo ovira administrativna meja, ki nas povrh vsega še veliko stane. Te probleme sem srečal pri kar parih podjetniških priložnostih.

Slovenija se mora odpreti, ne pa zapirati, tako bomo kratkoročno in dolgoročno naredili največ za naše nacionalne in državne interese, pa tudi za naše ožje lokalno okolje.


Jože Korže, SDS:

Sem proti arbitražnemu sporazumu (AS). Slovensko morje je lastnina vseh Slovencev, to pomeni, da je tudi moja, na lastnino pa sem zelo navezan in ni mi vseeno, če jo zgubim. Preveč ozemlja in Slovencev je v zgodovini za vedno ostalo onstran slovenskih meja, zdaj bi še pa morje zgubili, tega ne smemo dovoliti.

V nobenem primeru arbitražni sporazum ni smiseln, če nam ne daje celotnega piranskega zaliva s teritorialno povezavo z mednarodnim vodami. Ta sporazum nam nič od tega ne daje, ampak nas zapira in izloča iz druščine pomorskih držav. V tistem delu, ki temelji na luki Koper, ogroža slovenski nacionalni interes. Besedilo arbitražnega sporazuma je tako zavito v meglo, da ga tudi največji strokovnjaki ne morejo dešifrirati, zato so možnosti za Pahorjevo manipulacijo toliko večje.

Alternativa AS je nov sporazum, v katerem bo jasno pisalo oziroma bosta podpisnika zapisala, da ima Slovenija zagotovljen Piranski zaliv in teritorialni stik z odprtim morjem.


Zdenka Vrečko, Zares:

Mnenje stranke Zares je, da se arbitražni sporazum podpre. Sporazum predstavlja ustrezno platformo za trajni dogovor o razmejitvi med državama. Odgovorno je, da se vprašanje meje reši in ga ne prelagamo več. Trenutno stanje nerešenih odnosov nam škoduje na različne načine.
Žal je življenje nekaterih strank odvisno od tega, da venomer zavzemajo pozicijo proti in se tako znajdejo v središču dogajanja, saj ne želijo preseči ozkih strankarskih interesov. Vsak državljan z zavedanjem sedanjosti in zazrt v prihodnost ve, da je primeren trenutek za rešitev nekaterih problemov. Upamo, da bo tokrat prišlo do kakšnih rešitev, in se bo vprašanje meje premaknilo z mrtve točke, ki nikakor ni ugodna za Slovenijo.

Robi Maruša*, SLS:

Mednarodno pravo je dokaj nekodificirano in v njem ni enoznačnih pravnih pravil, na osnovi katerih bi lahko z neko zadovoljivo verjetnostjo napovedovali izid arbitraže.

Hrvaška ima takšnih zalivov, kot je piranski, več sto in je iz pogajanj začutiti pozicijo izsiljevanja in postavljanja pred defakto dejstva. Če ne bi bilo Luke Koper, bi bila pogajanja verjetno lažja in že zaključena. Torej gre tu za izrazit gospodarski interes in Hrvaška pričakuje ugodnejšo rešitev od arbitražnega sporazuma. Čas bi že bil, da se slovenska politika preneha klečeplaziti in zavzame jasno stališče, saj bomo drugače hitro v poziciji, kot smo bili skozi stoletja, nenazadnje pa v bivši Jugi. To se nam bo zagotovo zgodilo, če bomo slepo sledili diplomatom in birokratom, ki za sabo puščajo sluzasto sled in se ne zavedajo, da služijo državi in narodu.

Kot predstavnik svetniške skupine SLS v Šentjurju ne mislim nagovarjati o glasovanju nikogar, saj za razliko od drugih lokalnih politikov vem, da narod ni neumen in se zna sam še najbolj razsodno odločiti.

Sam bom glasoval proti arbitražnemu sporazumu, saj menim, da je prva zamera še vedno boljša kot druga, in je možno skozi pogajanja s Hrvaško doseči boljša in pravičnejša izhodišča in jim po tem omogočiti vstop v EU.

Sicer pa bo, po dogajanjih sodeč, EU slej kot prej verjetno razpadla, razdeljeni bomo po gospodarskih ali monetarnih sposobnostih, iskali bomo nove integracije, morda bo najugodnejša celo s Hrvaško.


Cveto Erjavec, SD:

Glasoval bom ZA arbitražni sporazum (AS). Prepričan sem, da je 19-letno stopicanje na mestu že predolgo in da smo z dosedanjimi neuspešnimi načini reševanja te problematike marsikaj zamudili.

Sedanje stanje nerešene meje s Hrvaško za Slovenijo ni ugodno in bi še nadaljnje odlašanje reševanja te problematike tudi za našo državo imelo nepopravljive posledice. Posledice bi imelo na pred časom skrhane sosedske odnose s sosednjo državo, kakor tudi na odnose z ostalimi članicami Evropske unije, pri katerih bi izpadli kot neresna članica. Menim, da sporazum predstavlja razumno odločitev za izboljšanje in utrditev odnosov s sosednjo državo na političnem, gospodarskem področju.

Kdor si je v sobotni prilogi časopisa Delo prebral članek priznanega strokovnjaka za mednarodno pravo in člana številnih mednarodnih arbitraž dr. Jerneja Sekoleca, lahko ugotovi, da arbitražni sporazum daje realno možnost stika teritorialnega morja Slovenije z mednarodnimi vodami. Sporazum NE določa meje, ampak vzpostavlja mehanizem za mirno rešitev spora z dogovorom in ne s konflikti in medsebojnimi obtoževanji!
Pričakoval sem, da bodo nasprotniki AS ponudili alternativne predloge, pa jih niso. Opozicija je imela možnost le te predstaviti Parlamentu, pa so zapustili sejo DZ.
Arbitraža bo morala upoštevati načelo pravičnosti, glede na zatečeno stanje 25. 6. 1991 in na zgodovinske okoliščine.

 – – –

*R. Maruša je občinski svetnik pri SLS

 

Vezani zapisi
Javna tribuna ob 20. obletnici ustanovitve Demosa: Janša, Žerjav in Novakova: »Odločni ne arbitražnemu sporazumu!«

V torek, 11. maja, je bil po dolgem času v Šentjurju spet spodoben politični dogodek državne razsežnosti: šentjurske SDS, SLS in NSi so v počastitev 20. obletnice ustanovitve Demosa organizirale javno tribuno pod naslovom Dediščina Demosa in izzivi prihodnosti. O Demosu sicer ni bilo veliko govora, so se pa predsedniki t.i. pomladnih strank pred polno kulturno dvorano dobro razgovorili o meji s Hrvaško in drugih aktualnih dogodkih.

O Demosu na državni ravni je še največ govorila voditeljica pogovora Tatjana Oset, od gostov pa le Janez Janša, kajti Radovan Žerjav in Ljudmila Novakova sta v času Demosa živela še v nekih drugih sferah. Janša je med drugim zavrnil namig voditeljice, da je pri Demosu šlo za srečna naključja: »Nič se ne zgodi brez ljudi. Velesile, OZN, …, vsi so bili proti, a smo le dosegli svoje …« So se ob Janševih besedah organizatorji, ki so povsem »pozabili«, da je tudi Šentjur imel svoj lasten Demos, morda le spomnili, da se šentjurska demokracija ni začela z njihovim prihodom na javno sceno?

Večji del javne tribune je bil namenjen skorajšnjemu referendumu o arbitražnem sporazumu. V tem smislu je bila zanimiva »provokacija« Osetove, zakaj ni Demosova vlada rešila mejne dileme v prvih letih po osamosvojitvi, ko je bila Hrvaška tako rekoč nebogljena. Janša: Meja je bila načelno dogovorjena, slovenska suverenost v Piranskem zalivu in naš izhod na odprto morje s strani Hrvaške nista bila nikoli problematizirana. Težave so se začele leta 1995. Ne vem, zakaj je Drnovškova vlada takrat popuščala. Kratkotrajna Bajukova vlada je na primer leta 2000 odredila policijsko asistenco za zamenjavo hrvaških hišnih številk v »okupiranih« zaselkih ob Dragonji, a je ta akt Drnovškova vlada takoj odpravila.

Vsi trije predsedniki so odločno zavrnili arbitražni sporazum. Po prepričanju Janeza Janše in Radovana Žerjava bo arbitraža nesporno najprej določila mejo v skladu z mednarodnim pravom, to pa pomeni delitev Piranskega zaliva in odsotnost stika slovenskega teritorialnega morja z mednarodnimi vodami. Stik z mednarodnimi vodami bi lahko dobili le v obliki bolj liberalnega »služnostnega« prehoda preko hrvaškega teritorialnega morja, kar pa bi pomenilo, da Slovenija ne bi bila več pomorska država, Koper pa bi imel samo status zaprtega pristanišča. Naš prehod do mednarodnih voda v normalnih razmerah sicer ne bi bil oviran, v bistvu pa bi bil odvisen od dobre volje Hrvaške. Opozoril je, da tretjina držav EU nima urejenih mej na morju, da slovensko-hrvaški spor enostavno ni nič posebnega in da se nam prav nič ne sme muditi sprejeti za nas zgodovinske in neugodne rešitve.

Tudi Radovan Žerjav je prepričan, da bodo posledice sprejetja arbitražnega sporazuma za nas nesprejemljive. Slovenija mora na referendumu ta sporazum zavrniti ter nato svoje pravice uveljaviti tudi v okvirih sporazuma med nekdanjimi republikami o razdelitvi bivše države.
Za Novakovo je arbitražni sporazum nesprejemljiv, dokler obstaja najmanjši dvom o tem, da bi Slovenija utegnila ostati brez teritorialnega stila z mednarodnimi vodami.

Na nekaj vprašanj iz publike je odgovarjal v glavnem Janša. Na pomislek o stroških (3 milijone evrov ) za referendum je odgovoril, da bomo toliko izgubili vsak dan, če ne bomo pomorska država. O posojilu Grčiji (387 milijonov €) je prepričan, da gre za »nepovratna sredstva«, predlagana pokojninska reforma v času, ko še mladi nimajo dela, pa je neumnost. Postopoma bi jo bilo potrebno uvesti pa letu 2015. Zaradi zavrnitve arbitražnega sporazuma ne pričakuje v odnosih s Hrvaško nobenih sprememb.

Po končani tribuni je bilo v šotoru pred kulturno dvorano priložnostno družabno srečanje.

FK

 

 

V Šentjurju na javni tribuni predsedniki pomladnih strank (video)

 

Neznosne muke arbitražnega sporazuma

Iz srca zamerim našim politikom, ki so svojo nalogo, da pametno odločijo v mojem imenu, enostavno prevalili na mojo dušo. Jaz, ki sem šele nedavno prvič slišal za tako sofisticirane pravne pojme kot so »Ex aeqvo et bono« ali »Junktion«, naj zdaj podpišem več ali manj bianco menico za Kosor – Pahorjeve »ljubezenske« dogovore o našem zagotovljenem statusu pomorske države? Jok, brez mene, sem bil sprva odločen. Toda sčasoma, ko so mi hočeš nočeš kar naprej polnili glavo z vsemi mogočimi variantami in možnostmi, sem začel razumevati, da se bom vendarle moral odločiti sam. In sem začel zlagati skupaj vse po vrsti, od debat v hrvaškem Saboru naprej do naših medstrankarskih nategovanj in izjav vseh vrst modrecev.

Od prvega navdušenja nad Pahorjevim vedrim optimizmom sem počasi preko mučnega obdobja dvomov zdrsel med skeptike in zdaj sem vse bolj prepričan, da nas utegne arbitražni sporazum spraviti ob teritorialni dostop do odprtega morja. In to se bi zgodilo po mednarodnem pravu, v skladu s famoznim »Ex aequo et bono« ali kašno drugo pravniško finto, formalno zakonito, torej tudi pravično in dokončno. So se Pahor in njegovi za ceno prijateljskih, gospodarskih in še kakšnih odnosov s Hrvati že vnaprej sprijaznili z mejo približno na sredini Piranskega zaliva, kar zelo verjetno pomeni od dobre volje Hrvatov odvisen »služnostni« prehod preko njihovega teritorialnega morja? To pa ni v skladu z mojim razumevanjem pravičnost, ki mi ga je 20 let vtepala v glavo naša politika. Morda je zakonito, ni pa pravično. Veliko raje imam še naprej sedanjo nezakonito »krivično« mejo na morju, kot da bi to krivičnost za večno tudi v mojem imenu uzakonil nekdo tretji.

Takole razmišljam:
– Več kot normalno bi bilo, da bi Pahor in njegovi, če bi res verjeli v tisto, kar nam zagotavljajo, da so se dogovorili, nepreklicno vezali vsaj svoje politično preživetje na ohranitvi teritorialnega dostopa do odprtega morja. Trdijo pa ravno nasprotno, da to nima nič z legitimnostjo njihove oblasti.
– Vse kaže, da je meja nekje v sredini Piranskega zaliva prva opcija mednarodnega prava in bi naš dostop do odprtega morja morebiti lahko prej »prikšeftali« s pogovori s Hrvaško kot z odločitvijo mednarodnih arbitrov.

In še sumljiva dejstva z one strani Sotle:
– v Saboru ni niti nega poslanca, ki bi »Junktion« razumel tako kot Pahor. Tudi Kosorjeva ne.
– Znameniti Račan-Drnovškov dimnik, ki je dejansko minimum mojega razumevanja pravičnosti, je bivša hrvaška oblast, ki nam je bila ideološko celo naklonjena, gladko zavrgla.
– Hrvaški, ki ima morja kot listja in trave, ne bi v ničemer škodovalo omogočanje slovenskega stika z odrtimi vodami. Če bi bila slučajno naša prijateljska država, bi nam sama ponudila ta dostop, ne pa da nas poskuša spraviti ob nekaj, kar je za nas pomembno in kar smo v preteklosti imeli.

Sklep je preprost: arbitraža nam zelo verjetno ne bo dala suverenega dostopa do odprtega morja. Če smo čakali 20 let, pa počakajmo še naslednjih 20 ali 40. Recimo do Jelinčičevega mirovnega sporazuma bivših jugoslovanskih republik. Več kot z arbitražo menda res ne moremo izgubiti.

F. Kovač / Šentjurske novice

 

 

Vladni 10-krat za arbitražni sporazum

 

 

*Uvodna fotografija prikazuje Piran, savudrijski rt in sporno morsko polje; foto: bR

 

 

Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
151 queries in 1,111 seconds.