Šentjurska knjižnica je 10. junija gostila predstavitve knjige mag. Franca Kovača Spomini na šentjurski Demos. Knjiga bi morala sprva občestvu predstavljena mesec dni prej ob obisku voditeljev pomladnega trojčka, a so takrat dali prednost aktualnopolitičnemu agitiranju.
Na 130 straneh, ki žal ne vsebujejo faksimilnega ali fotogradiva skuša Kovač prikazati dogajanja v tem prelomnem obdobju. Kot se je kasneje izkazalo, bi bilo za vrednost dela dobrodošlo, da bi se z nekaterimi nekdanjimi sopotniki pri ustvarjanju gradiva prej povezal, saj so nekatere zamere omiljene ali celo pokopane. Knjiga se bere gladko, kar s Kovačevimi žurnalističnimi izkušnjami ni naključje. Po pričakovanju na mnoge stvari gleda iz zanj značilnega zornega kota, a vseeno ne tako »kovačističnega« po katerem je marsikomu trdovratno ostal v želodcu. Pravzaprav se za marsikaj posipa s pepelom in priznava lastne napake …
V spremni besedi, ki jo je prispeval Rado Palir je zapisano: »To je zgodba o tem, s kakšno notranjo energijo, napajano iz ljudskih množic, je stopil Demos na prizorišče lokalne zgodovine … je pa tudi zgodba o tem, kako je z diletantskim in naivnim ad hoc vladanjem dobesedno po bližnjici sesul samega sebe, kajti njegovega harakirija niso pripravile stare kontinuitetne strukture, ampak kar Demosovo krščansko jedro – naj razume, kdor more.«
|
Kovačeva politična pot |
Večer je povezoval nekdanji urednik Šentjurski novic in sedaj val202jevec Luka Hvalc, ki je v svojem razmišljanju o izjemno pomembnem delu za razumevanje lokalne politične zgodovine, marsikatero ugotovitev pošteno zabelil, vendar so strasti očitno toliko pomirjene, da so prisotni, med katerimi bi pričakovali še kakšen pomladniški obraz več, vse vzeli kot pozitivno ščipanje.
Med svojimi spominjanji na Demos je Kovač med drugim dejal: »Pri ustanavljanju lokalnega odbora Slovenske demokratične zveze je bil problem najti ljudi, ki niso kmetje, kar je bilo v Šentjurju problem. … Nekoč mi je Stane Veniger dejal, da se je med letoma 1980 in 1990 moj fascikel pri nekdanji Službi državne varnosti precej odebelil. … V resnici je bila družbena klima glede sprememb taka, da se je samo čakalo na preobrat. … Tisti, ki niso bili v Demosu in so bili v skupščini, so nas prekašali v izkušnjah in intelektu. … Tudi mi smo imeli težave s starimi vzorci razmišljanja, poleg tega pa smo nekako menili, da je demokracija lahkoten način vladavine. … Pomoč smo iskali zunaj naših vrst oz. pri nasprotnikih, kar je bila na koncu odločilno. … Grdina je bil genialen strateg: za asistenta je postavil pomladnika Simona Zdolška in Ota Pungartnika, ki sta kmalu postala njegova vneta častilca. … Obnašanje šentjurskega volilnega telesa ni nič posebnega, ker imajo sosednji okraji zelo podobne trende, vse skupaj pa je zgodovinska posledica tega, da se mladi ne vračajo iz študijskih središč domov.«
Tatjana Oset, direktorica knjižnice in nekdanja predsednica občinskega sveta je poudarila vlogo pomladnega gibanja: »Demos je nastala kot zveza opozicijskih strank, ki si je za cilj zadala samostojno in demokratično Slovenijo, kar mu je uspelo, uspela pa mu ni želja, da bi na področju gospodarstva izvedli reforme, ki bi bile po meri navadnega človeka.«
Luka Hvalc, novinar: »Kovač je stopil v politiko takorekoč iz štale in dosegel enega najbolj zgodovinskih rezultatov, a ni uspel v politiki, ki je tudi pred dvema desetletjema delovala po posebnih, pragmatičnih, tirnicah, brez katerih ni mogoče uspeti.«
Jože Mastnak Marjan, nekdanji sindikalist, se je popravil: »Svoj aforizem Demos je imel veliko idej, le idealistov preveč bi popravil v Demos je imel veliko idej, le idealistov premalo.«
Franc Zabukošek, vidni akter pomladnega gibanja na regijski ravni, ki bo svojo dokumentacijo predal zgodovinskemu arhivu se je pridušal: »Moti me, da je knjiga preveč na osebni ravni in premalo na stvarni. Šentjurski Demos je razklalo nezaupanje, mnogi so imeli figo v žepu. Ni bilo druženja, ampak služenje. Ta bolezen v Šentjurju še vedno uspeva. Tisti, ki so nekoč bili povabljeni k pomladnim strukturam, niso hoteli biti zraven, danes pa so na oblasti.«
V kulturnem delu večera so nastopile slivniške Kresnice, Kovač pa jih je za napredek pohvalil.
t/f/v: bR
*Na fotografiji protagonista postdemosovskega večera Franc Kovač in Luka Hvalc
Videozapisi s predstavitve
Prispevek iz majskih Šentjurskin novic v zvezi z neizvedbo predstavitve Kovačeve knjige
Demos brez Demosa
Javna tribuna »Dediščina Demosa in izzivi prihodnosti«, čeprav posvečena obletnici Demosa, je bila vendarle prvenstveno namenjena arbitražnemu sporazumu. Vse bi bilo lepo in prav, če se naši domači »pomladni« politiki ob tem dogodku ne bi spet malo »štrikali«.
Pobuda za ta dogodek je bila namreč moja in kot enemu od organizatorjev in voditeljev šentjurskega Demosa se mi je zdelo povsem umestno, da bi ob 20-letnici na odru videli tudi ljudi, ki so leta 1990 sodelovali v naši šentjurski »demokratični revoluciji«. Nekako v tem smislu je tudi potekal prvi organizacijski sestanek. Potem pa so se pod taktirko predsednika SDS Jožeta Koržeta zadeve očitno začele razvijati v drugo smer: na mene in šentjurski Demos so enostavno »pozabili« in nazadnje smo šentjurski demosovci na »naši« prireditvi dobili le vloge statistov. No, hvala bogu, vsaj tam smo smeli biti, kajti vse skupaj bi zlahka potekalo tudi brez nas.
Pa v tem primeru ne gre za moje samoljubje, no, morda malo tudi, toda gre bolj za to, da sem se na ta dogodek, ki naj bi bil vsaj delno šentjurski, načrtno pripravljal, ne nazadnje sem za ta čas načrtoval izid knjige Spomini na šentjurski Demos, a so me dediči Demosove zgodovinske opcije s prehitevanjem po desni tako rekoč mimogrede izločili iz igre. Nič ne rečem, javna tribuna, kot so dogodek poimenovali, je lepo uspela, problem je le v tem, da po »njihovem« Demosu za »moj« šentjurski Demos ni več ostalo niti pravega časa niti prave motivacije.
Morda pa se bo na naš domači Demos spomnila naslednja generacija lokalnih politikov, tista, ki ne bo več obremenjena s »kompleksom majskih hroščev«.
F. Kovač
