Predprejšnjo sredo je bila slovenska prestolnica v znamenju študentov in Šentjurja. Študenti so »razbili« parlament, šentjurska košarka pa je osvojila ljubljansko halo Tivoli. Bil je ponosen občutek sedeti na tribuni legendarne dvorane, v kateri je bilo kar 200 gostujočih navijačev. V Ljubljano so prišli z dvema avtobusoma in avtomobili, pridružili so se jim žabarski Šentjurčani. Tam so bili čisto običajni fani, pa potencialni županski kandidati, direktorji, originali iz sosednje ulice, košarkarske legende vseh generacij. Ni kaj, že dolgo ni Šentjurčane kaj tako (z)družilo kot košarka.
Tri dni kasneje je hruševska dvorana pokala po šivih, prenos na nacionalni televiziji (prvi iz Hruševca po tekmi Slovenija-Madžarska leta 1996) je bil le še smetana na torti za zgodovinsko sezono šentjurske košarke. Ta je v dopolnjenem 40. letu starosti dosegla vrhunski rezultat, uvrstitev med štiri najboljša slovenska moštva je sanjska. Pod Resevno je aprila padla celo Olimpija, ki je bila v polfinalnih tekmah vendarle pričakovano in logično boljša, toda Šentjurčani so pustili zelo dober vtis.
Zagotovo je k odličnem rezultatu, ki pomeni tudi dobro promocijo Šentjurja, svoje prinesla gospodarska kriza, kakorkoli to zveni kontradiktorno. Sandi Čebular se v normalnih razmerah na košarkarskem trgu zagotovo ne bi vrnil v matični klub, ki ga je tako po igralski kakovosti kot realni finančni vrednosti presegel že pred leti. Vodstvo kluba je imelo veliko sreče tudi z Marcusom Crenshawom, ki se je v poplavi ameriških košarkarjev, ki krožijo po Evropi, tako igralsko kot osebnostno odlično vklopil v vendarle specifično okolje. Si predstavljate, da pridete iz milijonskega Detroita v Šentjur in se vaš vsakdan odvija na relaciji od Pešnice do Hruševca? Crenshaw je svoj ventil našel v glasbi in tudi s svojo rap kariero nedvomno zaznamoval dobro leto, ki ga je prebil v Šentjurju. Skoraj zagotovo tudi on, tako kot Čebular, ne bo imel težav z iskanjem bogatejšega delodajalca.
Glavna skrivnost letošnjega uspeha pa je zagotovo v trenerju Damjanu Novakoviču. S pametno sestavo relativno poceni ekipe, igralcev, ki jim kljub potencialu ni uspelo narediti odmevnejših karier, je zadel v polno. Ni slučajno, da se je Novakovič, ki je zaradi vojne v rodni BIH prekinil študij gradbeništva, ukvarjal z inštruiranjem matematike. Tudi v košarki dokazuje, da je mogoče z dobrimi kombinacijami »zložiti« smiselno in motivirano celoto.
Velike zasluge gredo tudi vodstvu kluba, ki ga pooseblja Jože Palčnik, direktor občinske uprave. Ob težavah Alposa, ki se je umaknil kot eden ključnih pokroviteljev, je zbrati proračun za prvoligaško ekipo (plan za leto 2009 KK Šentjur omenja proračun v višini 155 tisoč evrov, v to je všteto tudi delovanje mlajših selekcij) prava umetnost. Kako je z morebitnimi kompenzacijami in koliko so v financiranje košarke vpleteni drugi občinski posli, kot med vrsticami namigujejo politični nasprotniki Tislovega in Palčnikovega kraljestva, je seveda na pamet nemogoče govoriti. Ali so košarkarji kakšen trening opravili tudi na domnevno preplačanem odbojkarskem igrišču (tudi primerjava več kot 100 tisoč evrov vredne odbojkarske investicije in celoletnega košarkarskega pogona v vrednosti 155 tisoč evrov je ilustrativna …) pred pragom hruševske dvorane, tudi ni znano. Vsekakor pa je letošnji uspeh dal vsaj prav, če že ne legitimnost, vsaj Palčnikovemu košarkarskemu vodenju.
In prihodnost? Kljub uspehu ta ne bo nič lažja. Kakšnega pokrovitelja več bi ob odmevnosti uvrstitve v polfinale morda lahko pridobili, težko pa je verjeti, da bi se sponzorji v težkih časih gnetli pred Palčnikovo pisarno na Občini. KK Šentjur, bodisi na občinskih ali sponzorskih jaslih, realno ne more vzdrževati vrhunske ekipe. Edini odgovor je lahko dobro delo z mladimi, kjer pa je klub nekoliko nazadoval, saj poleg tega, da so vse selekcije v 2. ligi, niti nimajo vadbene mreže po domači občini. Novi »čebularji« se pač ne pojavijo slučajno.
Zagotovo si šentjurska košarka zasluži pametno vodenje in stabilnega prvoligaša. Košarka pač združuje Šentjur in Šentjurčane. Letošnji zgodovinski rezultat mora biti samo najtrdnejši kamen v novem desetletju košarkarske zgodbe, začete leta 1969 na igrišču ob Pešnici.
Luka Hvalc / Šentjurske novice; foto: Robert Gajšek
Poklon Franciju Pavšerju starejšemu
V legendarnem VIP prostoru, ki slovi kot ena najprisrčnejših tovrstnih soban na sceni, so po tekmi v čast radijskega poročevalca Francija Pavšerja mlajšega izvedli poseben poklon pokojni legendi slovenskega športnega novinarstva. V njegovo vlogo se je prelevil urednik Televizije Celje, planinski rojak, Uroš Krajnc. Njegov “radijski” sodelavec je bil Dalibor Iveljić – Ico, ki je nekaj sezon deloval tudi v Šentjurju, ko je klub vodil Igor Pučko, sicer specialist za uvrščanje iz 1. B v 1. A ligo, kar mu je uspelo v Šentjurju in Trbovljah, menda pa je bil v ožjem izboru tudi za klop Rogaške.
t/v: bR
