Drugo marčevsko soboto zvečer, ko je tako rekoč vsa »odrasla« šentjurska elita v hruševski športni dvorani spremljala domače košarkarje, ki so »pohodili« ekipo Geoplin Slovana iz Ljubljane, je v mično urejeni predavalnici Mladinskega inkubatorja skupina mladih (18 fantov in dve punci) »reševala človeštvo«.
Protagonist dogodka je bil (študent?) David Novak. On je bil žal tudi edini, ki je imel ime in priimek, vsi drugi diskutanti, ki se med seboj verjetno poznajo, so z izjemo Vuljota zame (in za šentjursko javnost) ostali anonimni. Pa je škoda, ker bi marsikateri iskri misli veljalo dodati avtorja.
Novak je temeljito pripravil svoj »performans«, ga obogatil z zgodovino anarhizma, številnimi podatki, ilustracijami in kratkimi filmi. Vsega je bilo toliko, da je zmanjkalo časa za razpravo. Vsake toliko časa se je sicer debata razvila, a je praviloma kaj hitro ugasnila, ker razpravljavci niso imeli pravega sogovornika, ki bi lahko suvereno obvladoval predstavljene miselne provokacije. Nesporno je bilo, da David in tudi večina razpravljavcev simpatizira z idejo anarhizma, toda ne čisto zares, temveč tako bolj na neškodljivi debatni ravni. V bistvu so bile postavljene nekatere dobre izhodiščne diagnoze naše družbene patologije, druge pa so bile v jedru zgrešene. Misel, da smo ljudje v osnovi dobri in da šele civilizacija ustvarja problematične odnose, se mi že zdi povsem sprta z realnostjo. Iz te trditve izhajajoče rešitve v smeri, ki jo nakazuje anarhistična filozofija, so nujno več ali manj popolna utopija. Razsuta sedanjost, ki jo karakterizirajo tiranija nadnacionalk, kapitalizem, dirka za dobičkom, potrošništvo, industrijska živinoreja, bolne družbene in oblastne inštitucije itd., po drugi strani pa samoumevno sprejemanje na primer odlično tehnično opremljene in ogrete predavalnice, ki jo nudi občina, ali pa bolnišnico in poln supermarket za prvim vogalom …, to ne gre skupaj. Pravzaprav nihče ni znal prepričljivo razložiti, zakaj bi odprava formalne hierarhije v družbi ter posledično razsulo sodobne »pokvarjene« družbe in v končni fazi vrnitev v predzgodovinsko enakost, morda tudi na ravni primitivne samooskrbe in golote, ustvarila družbo moralnih in etičnih pravil. Res je sicer, da nekatere družbene in verske skupnosti (na primer ameriški amiši in naše Jehove priče) prakticirajo tovrstne radikalne prakse, Jehove priče na primer čakajo na Božje kraljestvo na zemlji, ki obljublja nekaj podobnega kot utopični anarhizem, toda prav nič ne kaže, da bi človeštvo drlo za njimi.
Kljub temu mi je večer v Mladinskem inkubatorju (Kaj neki ima skupnega z anarhizmom?) prijetno popestril dan. Tisti, ki mislijo, da so mladi nori le na šport, zabavo, drogo, se očitno zelo motijo. Je pa nesporno, da se ubadajo z resnimi eksistenčnimi in vrednostnimi problemi in da je simpatiziranje z idejami anarhizma znamenje hudega nezaupanja v obstoječe družbene inštitucije in posledica občutka, da je nemogoče kar koli spremeniti. Ne nazadnje na to kaže tudi odgovor Davida Novaka na vprašanje, kako on izživlja svoj anarhizem. Dejal je, da z vsakodnevnim zavračanjem sistema, tudi tako, da nikoli ne gre na volitve, »ker je škoda tiste nedelje za takšne brezveznosti. Sicer pa sem to predavanje o anarhizmu pripravil, ker nimam šihta, pa lahko delam vsaj to«.
FK / Šentjurske novice
*Na fotografiji je David Novak
