Kakšnih 30 standardnih obiskovalcev knjižničnih prireditev je v torek 16. marca prisostvovalo predstavitvi prvega dela (Evropski zaplet) napovedane trilogije Svetovna vojna ob Soči. Pogovor je vodil Marjan Pušavec iz domoznanstvenega oddelka celjske knjižnice.
Javni nastopi Igorja Grdine so nekaj posebnega: on se dobro zaveda, da je predstavitev knjige predvsem promocija avtorja, zato vedno suvereno obvladuje sceno in ne pušča veliko prostora sogovorcem. Res pa je tudi, da je vedno tako nabit z informacijami, da med publiko ni nikogar, ki bi mu upal kakorkoli ugovarjati. Če bi se to slučajno le zgodilo, bi kaj hitro sledila kakšna Grdinova duhovita »eksekucija« sogovorca, kot je tista, da »zakaj?« sprašujejo otroci. Ko gre za predstavitev nove knjige, praktično vsem še nepoznane, pa je vsak dialog že tako ali tako vnaprej izključen.
Velja pa Grdino pohvaliti, da svoje knjige med prvimi predstavi šentjurskemu občinstvu in nas tako vsake toliko časa priklopi na aktualno slovensko kulturno raven.
Tokrat je Grdina Marjana Pušavca sicer dodobra pustil do besede, a se je zdelo, da bi mu bilo bolj prav, če bi lahko kar sam usmerjal svoje misli. Tako kot navadno tudi ta večer ni bilo dialoga s publiko. Ohrabril se je le Ivan Moser, pa še on s kar preveč očitno prilizovalsko retoriko. Najprej mu je pokadil, kako smo vsi Šentjurčani ponosni na ime Igor Grdina, nato pa ga je očitno bolj zaradi lepšega kot iz potrebe vprašal, od kod mu tako briljantno poznavanje strategije, kot ga je pokazal v 1. delu svoje trilogije.
Ne dvomim, da bo trilogija o soški fronti izjemno branje, kajti 1. svetovna vojna, v kateri je sodelovalo 70 milijonov vojakov (od skupno 170 milijonov evropskih moških), od tega jih je bilo skoraj 20 milijonov ubitih ali pogrešanih, se je močno dotaknila tudi naših krajev in ljudi.
F. K. / Šentjurske novice
