Letni koncert ponkovškega MePZ Sonce je postregel z rekordnim obiskom, kakršnega doslej na tovrstnih koncertih v šentjurski občini doslej še ni bilo. Športna dvorana na Ponikvi je v soboto, 10. aprila, pokala po vseh šivih, kar nedvomno potrjuje sloves tega zbora, ki ga že deset let vodi domačinka Andreja Ocvirk.
Toda z rekordnim številom obiskovalcev je vsaj zame bilo konec superlativov, pa ne zato, ker bi bili nastopi pevcev slabi, temveč bolj zaradi nekaterih vzporednih težav, ki so nazadnje pobrale kar preveč tiste patine, ki elitni prireditvi lahko da ali vzame njen pravi sijaj.
Kako je z akustiko športne dvorane, ne vem, zdi pa se mi, da ozvočenje ni »štimalo«. Morda sem bil na takšnem mestu, da so do mene prihajali z vseh koncev dvorane zmešani zvoki, ki so mi pobrali lep del užitkov. Morda je bil žrtev ozvočenja tudi Luka Cimprič, za katerega vse do konca nisem mogel poštudirati, ali je povezovalec ali humorist. Na koncu se je zdelo, da ni ne eno ne drugo.
Glede repertoarja lahko rečem, da je bil absolutno povsem nov – in hkrati kar star. Melodije iz »večnega« mjuzikla Moje pesmi moje sanje in iz »stoletne« The phantom of the opera na splošno poslušalcev niso »dvignile na noge«, kar je za začetek koncerta bilo pričakovano. Ali so peli odlično, dobro ali slabo, ne znam in ne smem soditi, lahko pa rečem, da vsaj mene niso prepričali. Zlasti ne moški del zbora in solist Boštjan Podkrajšek. Toda spet sem pri ozvočenju, ki je dodobra popačalo inštrumentalno spremljavo.
Drugi del koncerta je bil v znamenju Avsenikov in Mitja kvinteta. Že skoraj ljudske melodije legendarnih Avsenikov v priredbi Vilka Avsenika in izvedbi Mastnakovih klarinetistov in Andrejinih pevcev, vključno z naslovnim »Vedno znova«, so v resnici vedno znova aktualne in tudi tokrat so publiki zlezle globlje pod kožo. Je pa tudi res, da so bile pravzaprav kar preveč ljudske in preveč miloglasne za tako progresivni zbor, kot je Sonce. Vsaj tisti, ki smo rasli skupaj z glasbo, ki je več kot pred pol stoletja »izbruhnila« v gostilni Pri Joževcu, imamo Avsenike v spominu kot bolj polnokrvne, kot so nam jih predstavili Mitjevi klarinetisti.
Moram priznati, da sem od velikega jubilejnega koncerta pričakoval predvsem korak naprej v smeri t.i. ustvarjalnega šov programa, sončki pa so se žal pomaknili nekam nazaj v »statično poustvarjanje«, zato sem v svojih ocenah morda res malo preveč pristranski. Da, so pa bili avtentični, veličastni, kaj pa vem, morda tudi vrhunski. Povejte drugi!
Ja, pa še to. Naštevanje številnih sponzorjev, rože, zahvale, ukvarjanje nastopajočih s samimi seboj … pri »komercialnih« prireditvah učinkuje kar rahlo odvečno.
t: FK / Šentjurske novice, f: Sandi Potočnik
