Šentjurčani so z velikim zanimanjem sledili pripravam domače igralske družine in v soboto ob premieri do kraja napolnili dvorano, da bi videli »Celjske grofe«. Igro je režirala Dragica Rauterjeva s pomočjo vseh ostalih igralcev. Zato sem tudi zasledil neko ubranost med igralci, ki so se predstavili docela sproščeno in s prijetnim razločkom med velikaši in meščani, ki se je pokazal v vedenju in govoru. Zaradi govora moram povedati, da je sicer precej odstopal od pravopisne izreke, vendar so velikaši govorili bolj, meščani manj pravilno slovenski književni jezik.
Janez Rauter je z vlogo Hermana nedvomno najbolj uspel. Videti je bilo, da čuti moč oblasti in da se zaveda žalostnega razkroja. Veber kot Friderik ni bil najboljši, morda bi v manj zahtevni vlogi bolj uspel. Voga Iva je dala Barbari pravi odraz šele proti koncu igre, medtem ko skraja ni zadela živahnosti te vloge. Pravdaču je Marjan Žagar dal meso in dušo. Čutiti je bilo, da govori iz njega upora in gnus do krivičnega velikaštva. Ulrik (Svetina Aci) je bil mladostno razvnet mladenič, ki ga tira življenje velikašev nezadržno po svojih stopinjah. Veronika (Kincl Zofika) je bila popolnoma primerna in je vzbujala nežno sočutje. Med meščani je prevzel vodilno vlogo Ocvirk Franci kot trgovec, ki se je odlikoval z jasnim in močnim govorom.
Ostale vloge so prevzeli Jošt (Voga Mirče), pater Gregor (Norbert Kincl), pater Gvardijan (Stanko Zalezina), Picolomini (Zvone Gjurin, bil je tudi scenarist in masker), Padar (Štor Štefan), pek (Klajnšek Anton) in orožar (Polner Dolfi). Šentjurski gledališki skupini ob uspehu čestitamo, gledalcev pa svetujemo, da svoje navdušenje pokažejo z nekoliko večjim ploskanjem.
Celjski tednik, 22. 4. 1955
