Ko smo v Lesno industrijskem obratu vprašali tovariše, ki 10. aprila niso prišli na delo, za vzroke, nam je delavec Milič Josip odgovoril: »Pijan sam bio, pa nisam došao, bolje, da pijan ne dolazim na rad.« Lubej Vinko mlajši delavec je dejal, da je bil tako lačen, da je moral prosjačiti in da zaradi tega ni prišel delati. Seveda je pozabil povedati, da je bil tudi on pijan in da zaradi tega ni prišel, da pri njih še dolgo ne bodo trpeli lakote, ker redijo doma in imajo čez 8 ha zemlje. Njegova »lakota« se imenuje »nedisciplina«, nerazumevanje planskih nalog in nepravilen odnos do sotovarišev, ki dan za dnem brez prediha ustvarjajo za skupnosti. Tudi delavec Selič Anton ni imel boljšega izgovora, Lazički bi bil pa kmalu ponosen, da je v ponedeljek napravil plavega.
Tudi »Promles« v Šentjurju se je dobro izkazal. »Zaradi deževja,« pravi tov. Bremec, »sem jih pustil domov in oni so odšli, pa se niso več vrnili.« Vse vemo, da v ponedeljek ni deževalo ves dopoldan, kaj šele celi dani, in da nikjer nismo slišali take izgovore, čeprav delajo delavci tudi drugod pod istimi pogoji. Tudi tistim 19 delavcem, ki tega dne niso delali bi moralo podjetje povedati, da so na napačni poti, da se na ta način ne gradi socializem in ne ustvarja boljša bodočnost.
Poleg 14-dnevnega plačanega dopusta pripada po zakonu vsakemu delavcu letno še plačani dela prost dan 1. januarja, 27. aprila, 1. in 2. maja ter 29. in 30. novembra vsakega leta. Dvajset plačanih delovnih ljudi, ki jih daje samo in edino naša država, ker se zaveda, da so si naši ljudje to zaslužili. Nihče niti v Šentjurju in nikjer drugje nima pravice, da ustvarja svojo zakonodajo.
Celjski tednik, 15. 4. 1950
