Na natečaju je konkuriralo blizu 200 seniorskih piscev, od tega 34 s Celjskega in Koroškega. V finale nas je prišlo približno 25, med njimi 2 člana šentjurskega literarnega društva – pesnika Ana Marija Justin in moja malenkost. Malo je manjkalo, da do finala ponovno ni prišla še naša Marija Plemenitaš z Dobja …
Kar se mene tiče, sem to pot v finale prišel že tretjič, zato naprej baje ne smem več konkurirati. Na natečaj sem poslal dovoljeni maksimum 10 pesmi (v prostem verzu) in izbor aforizmov, vseh zelo raznorodnih in medsebojno različnih. Občinstvo na finalni prireditvi natečaja na Mozirskem sta najbolj navdušili ironični pesmi o tiranski učiteljici in pa o obiranju sadja.
Področni ocenjevalec Peter Rezman iz Velenja, uveljavljeni slovenski literat in član slovenskega stanovskega društva literatov, o meni piše: “Rado Palir je že zdavnaj premagal patetično jamrarijo, ki jo mnogi tako vztrajno popisujejo, in se koščeni prekli s koso reži naravnost v votlo obličje, pri tem pa zna zarobiti svoj izpiljeni in urejeni verz prav po deško navihano. Ta večni iskreni Radov optimizem, ki zna pokukati iz najbolj trpkih pesmi, se mi zdi lastnost, ki se je ni mogoče naučiti, ampak jo človek dobi v zibel, da jo pestuje mimo vseh življenjskih čeri, in je pravi balzam, ko se pokaže v poeziji.“
Urednica Mentorja Dragica Breskvar, slavistka in poznavalka naše književnosti, ima tudi visoko mnenje o meni: “Nekateri od avtorjev svoja besedila zasučejo ironično, (samo)posmehljivo, med njimi Rado Palir, npr. s hudomušno pesmijo o obiralkah sadja, ki jim otrok gleda pod krila, »da se od te črnine v njegovi glavi ves dan ni storil dan”“.
Po obeh citatih lahko povzamemo, da so moje cenjene pesniške značilnosti pravzaprav iste kot tiste, ki jih je zaznal moj prvi »uradni« recenzent ob izdaji moje prve in doslej edine samostojne pesniške knjige celjski literat prof. Marijan Pušavec, ki je svojo esejistično predstavitev moje poezije zaključil z besedami, ki so mi lahko v najvišji meri v čast: “Plemenita ponižnost, s katero so napolnjene Palirjeve pesmi, je upanje za človeštvo …“
Rado Palir/Šentjurske novice
Palir o pomenu priznanja, ki mu ga je ob kulturnem prazniku podelil JSKD OI Šentjur:
»Glede na to, da gre za nekakšno občinsko Prešernovo nagrado in pa glede na moj izpričani lokalpatriotizem mi kot priznanje mojemu mnogoletnemu literarnemu udejstvovanju vsekakor veliko pomeni. Prejel sem jo že drugič zaporedoma, dejansko pa sem se že trikrat uvrstil med zmagovalce državnega literarnega natečaja za seniorske pisce. Dodam še, da nas je tam moških komaj za vzorec – amatersko pesnjenje je po vsem videzu domena žensk …«
O Partljičevi (govornik na letošnji šentjurski proslavi ob 8. februarju, op. BR) tezi, da sta kultura jezika in politična kultura povezani in v krizi:
»Vse vrste kulture so medsebojno povezane, ker so antiteza barbarstvu in primitivizmu ter ker se v njih v najvišji meri udejanjamo kot človeška bitja, kar se nujno mora odražati v kulturi medčloveških odnosov. Torej tudi jezikovna in politična kultura morata korelirati, za takšno njuno sinergetsko funkcioniranje pa se lahko polnokrvno uresničujeta le v vzdušju resnične svobode in demokratičnosti. Glede tistega o krizi pa le vprašanje: Kaj pa danes ni v krizi?«
In še ocena letošnje prireditve in nastopa folklornikov:
»Vsekakor pozitivno, četudi s kakšnim pridržkom: bila je prijetna, gledljiva, z dobrim scenarijem in jasnimi sporočili, vendar pa brez kakšnega razvidnega presežka. Prikaz našega domačega folklornega bogastva je v času nihilističnega anarholiberalizma, globalizacije in vsesplošnega diktata kapitala nujno potreben, ker prispeva k naši slovenski identiteti, kajti drugače nas bodo številčnejši in mogočnejši narodi, podobno kot tudi naš jezik, dobesedno pometli iz zgodovine. Kar se tiče pevske komponente prireditve, bi od ljudskih pevcev pričakoval kaj več od skromnega dvoglasja – na Kozjanskem sem bil večkrat priča bogatemu štiriglasnemu ljudskemu petju. Vsa čast pa ljudskima umetnikoma Osrečkemu in Bohorču:
tako se to dela! Angažiranje Toneta Partljiča za govornika na predstavi pa je bil sploh zadetek v črno, saj je izrekel stvari, ki so vredne našega stalnega premisleka in samospraševanja.«
