V občini Šmarje pri Jelšah so se odločili za nevsakdanji ukrep. Gradnjo, za katero je bila izdaja odločba o rušenju, bodo zares porušili.
Predvideno rušenje vzbuja v javnosti veliko več pozornosti, kot bi si ga zaslužilo, kljub temu, da je vsakomur jasno, da odločitev s formalno-pravnega vidika ni sporna. Zakaj potem toliko prahu?
Zato, ker je rušenje prava izjema v naši najširši družbeni praksi? Ker se nam prizadeti smilijo? Da. Vse to drži, če na problem gledamo ozko, če mislimo le na danes.
Zakonca Vražič z Vinskega Vrha sta se odločila, da si zgradita dom. Odločitev o gradnji je narekovala stiska v skromni garsonjeri. Zemljo v Šmarju, v vasi Korpule, jim je podaril oče oziroma tast. Ker lokacijskega dovoljenja za gradnjo nista dobila, sta gradila »na črno«. Kljub opozorilom občinskega inšpektorata, da bodo začeto gradnjo porušili, sta nadaljevala. Na odločbo o rušenju sta se pritožila in izkoristila vsa pravna sredstva, a je bil odgovor vselej negativen. Hiša je rasla in danes je pred vselitvijo.
O gradnji na kmetijskem zemljišču prve kategorije je razpravljal tudi družbenopolitični zbor šmarske občinske skupščine, izvršni svet občine in predsedstvo občinske konference SZDL. Dileme ni bilo nikjer. Nedovoljeno gradnjo je treba porušiti. Zato, da bomo enkrat začeli spoštovati pravni red, zakonitost, mnenje stroke.
Novi tednik, 28. 3. 1985
