Doslej je bilo v šolskih okoliših Planine, Dobja in Bohorja 600 otrok brez osemletke. Šolarji, ki so hoteli doseči popolno osemletno šolsko izobrazbo, so se morali ali zadovoljiti z dejansko posredovalno učno snovjo petega ali največ šestega razreda in še to v skrčenem obsegu, ali pa odhajali v 18 km oddaljeni Šentjur oziroma Lesično. Slednje je bilo povezano s stroški vzdrževanja v internatu, česar pa prenekateri starši niso zmogli. Tako imamo danes vrsto nekvalificiranih ali zgolj priučenih delavcev na kmetijskem posestvu ali kot drvarje v Bohorju. Le redkim se ponudi prilika vključiti se v šolo za odrasle v Šentjurju. Razen tega tudi v kmetijstvu ne gre več po stari navadi – da bo kmečki sin dober kmet tudi z nekaj razredi osnovne šole …
Občina Šentjur pri Celju je v polni meri pokazala razumevanje ter odločila, da ima šola na Planini največ pogojev za razvoj osemletke. Ugodno so rešili tudi vprašanje učiteljske stanovanjske zgradbe, dani pa so tudi pogoji za ureditev šolske delavnice in kuhinje, kjer bi se hranili oddaljeni otroci.
Domači prosvetni delavci delajo v nastajajoči osemletki požrtvovalno in so spričo pomanjkanja učnega kadra prekomerno obremenjeni. Šolski upravitelj, ki bi naj kot pedagoški vodja poučeval le 21 ur tedensko, poučuje 39 ur; prav tako učiteljice, ki poleg osnovnega razrednega dela poučujejo še po 10 do 15 ure nadur tedensko.
Celjski tednik, 18. 3. 1960
