Lani je Kmetijska zadruga Planina odprla pekarski in mlekarski obrat, v katera je investirala mnogo denarja. Ker je bilo v Planini pred tem že več sorodnih obratov, smo imeli izkušnje, da vsak tak obrat v začetku dobro napreduje, končno pa se le znajde v izgubi. Isto je bilo tudi s tema lani ustanovljenima obratoma. Pekarna je z izgubo prenehala delovati.
Z mlekarno pa je tako: Prve mesece so nagnali hrup, da dela z ogromnim dobičkom, sedaj pa že komaj krije svoje režije. Mi pa se vprašujemo, zakaj so bili v mlekarni do nedavnega zaposleni trije ljudje za teh nekaj litrov mleka. Sam mlekar je imel krasno plačo. Prav tako nam je tudi nerazumljivo, zakaj OZZ v Celju ne začne zbirati pri nas mleka, saj ga vendar mesto potrebuje! Tako pa to priliko izkorišča bivši lastnik svoje mlekarne, ki ima čedno posestvo, skoraj novo gospodarsko poslopje in svinjake. Njegove svinje so lahko lepe že od same sirotke, katere si vzame tudi do deset kant. Mi, kočarji, oddamo zaradi pomanjkanja denarja največkrat do zadnje kaplje mleko (kljub temu, da ga plačuje od 10 din navzgor), a sirotke, kljub prošnjam ne moremo dobiti.
Sprašujemo se, zakaj vendar ima KZ svoj upravni odbor, če pa lahko uslužbenci tako po svoje gospodarijo. Mnenja smo tudi, da bi kmet s tako čednim posestvom z lahkoto preživljal svojo družino, mesto mlekarja pa bi lahko prepustil potrebnejšemu.
Celjski tednik, 18. 3. 1955
