Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Miha Iskra: V krilih se pač ne da telovaditi


Gospoda Miho Iskra, dolgoletnega telovadnega učitelja v Šentjurju in aktivnega organizatorja številnih športnih tekmovanj, tečajev in dogodkov ter pobudnika gradenj športnih objektov – bil je načelnik TVD Partizan, predsednik telesno-vzgojne komisije pri svetu za šolstvo občine ter okrajni funkcionar Partizana, začetnik oganizirane plesne vadbe v Šentjurju in prejemnik številnih priznanj -, smo obiskali na njegovem domu v centru Šentjurja, kamor se je priselil pred več desetletji in kjer je v lanskem decembru dočakal 80 let. Skuhal je dobro kavico in začel kar na začetku svoje »športne« poti, ki ga je iz Ljubljane pripeljala k nam leta 1951 …

Gospod Miha, kako je padla odločitev, da boste telovadni učitelj? V vaših časih, domnevam, se pri nas ljudje še niso masovno ukvarjali s športi.
Ja, leta 46 je bil ustanovljen Zavod za fiskulturo in sem se prijavil, kajti šport me je od malih nog zanimal. Takrat se je resda malo ljudi ukvarjalo s športom. Program na šoli, kamor so se večinoma prijavljali po končani nižji gimnaziji, bilo pa je tudi nekaj študentov medicine, je bil zahteven, 7 izpitov je bilo iz medicine: anatomija, fiziologija, higiena, prva pomoč itd., poleg drugih predmetov, kot so orodna telovadba, košarka, atletika, nogomet … Veliko stvari smo šele tam prvič doživeli. Profesor Ulaga je bil glavni po strokovni plati, leta 36 je končal v Berlinu Visoko šolo za šport in je bil edini s takšno izobrazbo pri nas. Ko sem zavod končal, sem šel takoj v službo.
Služboval sem prvo leto v Brežicah, drugo leto v Idriji, potem sem šel v vojsko. Po tem pa sem se prijavil na ministrstvo in sem dobil dekret, naj se javim v Celje. Tam so imeli ravno ravnatelji nižjih gimnazij sestanek in sta šentjurski in štorovski ravnatelj bila najbolj uporna, tako da sta me zvabila v Šentjur. V samem začetku sem razmišljal, da bi odšel iz Šentjurja, ker ni bilo pogojev za delo. Nogomet se je igral na travniku na drugi strani Pešnice, prostornina telovadnice je bila zelo majhna in tla trhla. Leta 62 pa se je telovadnica obnovila, odra več ni bilo v njej, ker je bil leta 52 zgrajen kulturni dom in dvorana. Takrat smo za kulturnim domom začeli delati igrišče, ki smo ga imenovali črno igrišče. V letu za tem smo postavili koše in gole za mali nogomet in poleti je že bila prva košarkarska tekma.
Odnosa do telesne vzgoje še pravzaprav ni bilo – tega otroci sploh niso bili vajeni, tudi je bilo nekaj zaviranja s strani staršev zaradi deklet, ker so morale biti v kratkih hlačaš in nekateri so izjavljali, da je to nemoralno. Vendar so se privadili in videli, da ne gre drugače in da se v krilih pač ne da telovaditi.
Ja, imel sem težko delo – ko sem začel v Šentjurju, sem 5 let delal hkrati tudi v štorovski nižji gimnaziji, dokler nisem leta 52 prevzel še Kmetijsko šolo. Delal sem praktično cele dneve. Učencev je bilo veliko, včasih smo imeli kombinacije dveh razredov, po 50 in 60 učencev naenkrat. V Štorah ni bilo telovadnice, nasploh smo delali v težkih pogojih.

Slišali smo, da imate srečno in zgledno zakonsko življenje. Bi nam zaupali, kako sta se z ženo spoznala in kakšen je recept vaše sreče?
Žena Valčka je učila na šoli v Šentjurju in v tej hiši je imela eno prazno sobo, za kar je vedel ravnatelj in jo je prosil, če bi me vzela pod streho. Tako sva se spoznala. Naslednje leto avgusta pa sva se že poročila. Bila je vdova in je že imela hčerko Zlatko, ki me je takoj vzljubila in jaz njo, kot bi bila moja hčerka, in sva bila ves čas res dobra prijatelja. Recept za zakonsko srečo je najbrž vzajemno spoštovanje, pa človek mora biti nekako umirjen, da ne reagira takoj, ker v družinah se dogaja marsikaj, do konflikotv lahko pride pri otrokih in pri vzgoji, stališča so različna, ampak pri nas ni bilo problemov, moram reči, da sva se zelo ujemala z ženo. Je pa tudi ona veliko delala, dostikrat je morala učiti po dva razreda, takrat je namreč primanjkovalo učiteljev.

Kakšen je bil oziroma je vaš odnos do politike, tudi domače aktualne?
Sam nisem bil nikoli aktiven v politiki, zastopal sem pa vedno svobodna, napredna stališča. Mislim, da sedanja občinska garnitura sorazmerno kar dobro deluje. Jaz sem imel v starih časih kar težave – župan ni imel posluha za šport. Leta 57 sem povabil v Šentjur inženirja Blodeka, našega profesorja za športne gradnje, ki mi je ustregel in sva dva dni pregledovala teren, dokler nisva prišla do sklepa, da bi bilo primerno imeti športni park v neposredni bližini šole. Pešnica je takrat vijugala po površini sedanjega stadiona, toda on je rekel, da se potok da regulirati. Župan je predlog zavrnil in vztrajal pri odločitvi, da bi športni park uredili v Podgorju pod Rifnikom. O tem sem obvestil tudi predsednika gospodarskega sveta inž. Vogo, ki pa je imel razumevanje za šport, in na gospodarskem svetu je potem bil sprejet sklep, da se šp. park gradi pri šoli, ki je največja porabnica parka.
V pvi fazi je bil narejen bazen in takoj smo pričeli s plavalnimi tečaji, da so se otroci naučili plavati. Enako je bilo s smučarijo – v tistem času so bile zime dolge. 52. leta je bil prvič Lahov smuk na Resevni, naslednja leta sem bil jaz organizator tega tekmovanja, na katerega so prihajali tekmovalci z vse Štajerske. Ker je bilo za smučanje veliko zanimanje in tudi moja želja je bila, da bi ljudje smučali, sem 53. leta dobil Kolar Mravlaka, ki je naredil v par letih okrog 300 parov smuči, ki so jih lahko otroci in odrasli dobili v uporabo po minimalni ceni. Toliko je bilo smučarjev, da je bilo vse črno.
Potem smo dobili od celjskega smučarskega kluba še vlečnico in smo jo postavili na bregu nasproti šole.

Kako se počutite ob tem, da ste v kraj doprinesli toliko novosti in novih možnosti v športu?
Ljudje so dobro sprejemali vse te novitete in tudi veliko so mi pomagali pri delu, pripravah, organizaciji tekem itn. Imeli smo tudi skoke – prvi so bili nad Glasbeno šolo na hribu 52. leta, z navadnimi smučmi, od 15 do 18 m. Ko smo videli, da je zanimanje precejšnje, pa smo v Podgorju zgradili večjo skakalnico, ki je dovoljevala skoke do 45 m. Imel sem željo in sem naredil še sodniške izpite za alpske discipline, za skoke, še prej tudi za nogomet in atletiko. Pa tudi odbojka je bila masovno obiskalna, Šentjurčani smo tekmovali v celjski ligi, zato sem naredil še izpit za odbojko. Res redke so bile nedelje, ko sem bil prost.
Sicer pa – v vseh teh letih v domačem kraju nisem dobil izkazane pozornosti glede svojih dosežkov v športu, čeprav sem v slovenski javnosti pa bil poznan in sem dobil precej priznanj, ob 10. obletnici Osvoboditve sem dobil prvo priznanje, 71. leta ob 30-letnici ustanovitve OF in 25-letnici telesne kulture v novi Jugoslaviji pa drugo priznanje, ki mi ga je podelila Zveza za telesno kulturo Slovenije. 76. leta sem dobil prestižno nagrado Bloudkovo plaketo. Zlate značke sem dobil iz Beograda in eno od republiške zveze športnih društev. Leta 72 je bil Šentjur pobraten z Užiško Požego in ko sem to zvedel, sem ravnatelju predlagal, da bi meli športna srečanja s šolo s Požege, in smo jih imeli – vsako leto. Lepše ne bi moglo biti, vedno je bilo enkratno, dokler 88. leta ni prišel Milošević na oblast in je to druženje bilo ukinjeno s strani srbskega vodstva.
Bil sem dolga leta sekretar občinske zveze za telesno kulturo, v tistih letih sem organizacijsko in strokovno vodil telesno kulturo v celotni občini. In takrat, tako na samem začetku sem organiziral sindikalne športne igre, med prvimi v Sloveniji, in je bilo veliko zanimanje za te igre. Od takrat se je zelo povečal interes občanov za šport. Istočasno sem organiziral občinsko ligo v malem nogometu, udeležba je bila lepa – že od začetka je tekmovalo v ligi 6 ekip. Od 53. do 76. leta sem vsako leto imel tečaje plesa, tudi na Kmetijski šoli smo imeli redno plesne vaje, nekaj tečajev pa sem imel tudi izven naše občine – v Celju, v Laškem, v Žalcu.
Precejšen vpliv sem imel pri tem, da se je planinski dom na Resevni gradil. Pri gradnji doma sem pomagal z učenci šole – 2 športna dneva smo namenili delovni akciji na Resevni.

 

Vendar pa ste imeli opravka tudi s kulturnim dogajanjem v kraju …
Leta 52 sem dobil odločbo z občine, da sem imenovan za direktorja kina. Bil sem presenečen, kajti nisem imel nobenih izkušenj s tem. Tako sem se pri sklepanju pogodb za filme vedno posvetoval s celjskim direktorjem pa tudi drugimi, oni so mi svetovali, kateri filmi so bili dobro obiskani in naročal sem kvalitetne filme, dvorana je bila vedno polna, vedno smo imeli po dve predstvai, včasih celo tri predstave na teden. Po 65. letu so prihajali na platna tudi filmi za otroke in šolsko mladino, ki sem jih kajpak tudi naročal, in nanje so prišli otroci s cele občine. Rekordni obisk je bil preko 1000 obiskovalcev. Takrat še ni bilo televizije, redki so jo imeli, vstopnina je bila nizka in so si jo lahko vsi privoščili.
Sklepal sem tudi pogodbe za gostovanja ansamblov, ki so prihajali v Šentjur, sploh kadar so to bili Avseniki, je bilo toliko ljudi, da smo morali imeti odprta okna in vrata, da so še zunaj ljudje lahko poslušali.

In kaj počnete dandanes?
Dokler je bilo lepo vreme, sem bil veliko v vinogradu, zdaj pa sem doma in pri hiši se vedno najde kakšno delo. Tudi na kakšen koncert še grem. Veliko gledam šport po televiziji, to me še vedno najbolj zanima. Za rekreacijo imamo v hiši tarok partijo, enkrat tedensko že leta s prijateljema Svetino in Fidlerjem. Čas kar hitro teče in dnevi minevajo.
Redno parkrat na leto pridem v šolo, pa na igrišče, to je bil moj drugi dom in mi je še vedno, hodil sem tudi gledati, kako so obnavljali telovadnico. Zelo velika je razlika v pogojih dela včasih in danes. Res so moji kolegi lahko srečni in zadovoljni, da imajo takšne pogoje za delo.

Za konec …
Zahvaljujem se vsem svojim bivšim sodelavcem, ki so delali na športnem področju, za njihovo pomoč in delo, ker sam nisem zmogel vsega in so mi drugi veliko pomagali, da je prišlo do takšnega razvoja športa v Šentjurju.

 

t/f: E. K./ Šentjurske novice