Uspehe olimpijske atletinje, ki trenira pod okriljem šentjurskega atletskega kluba, smo več ali manj sproti pokrivali. Tudi tokrat smo se z Martino pogovarjali predvsem o športu, ki je takorekoč njeno življenje ali pa vsaj neločljivi del tudi v zasebnem smislu in se tiče pravzaprav vsakega izmed vprašanj. V lanskem letu se je zgodila prelomnica, ki sta jo s trenerjem Andrejem Hajnškom “čakala”, in pomeni nov zagon in obeta nove, še večje uspehe …
Za začetek, kakšni so bili tvoji športni uspehi v zadnjem obdobju?
Najboljši rezultati so lanski, to je kolajna na Sredozemskih igrah v Italiji, na svetovnem prvenstvu v Berlinu finale – v kvalifikacijah tretje mesto, potem pa 11. mesto. Sem 9. po IAAF lestvici, to je mednarodna lestvica in pomeni 9. rezultat na svetu.
Tvoji načrti v prihodnjem letu, kako se pripravljaš na sezono?
Naslednja tekma bo v Franciji, Evropski pokal, letos sem se osredotočila na to, da bom imela čimveč metov nad 60 m, glavna tekma bo evropsko prvenstvo v Barceloni, to bo vrhunec sezone, avgusta. Praktično se pripravljam samo za to tekmo. Vmes bom tekmovala Diamantno ligo, pa tudi pri nas na kakšni tekmi, toda glavni cilj je evropsko prvenstvo in za ostale tekme se ne bom posebej pripravljala.
Govori se, da so tudi v vrhunskem športu težave s sponzorji …
Seveda, veliko je potrebno narediti tudi za medijsko pojavljanje, vendar se sama veliko raje umaknem, ker potrebujem mir, da lahko delam svoje in se v miru pripravljam, ne da bi non-stop odgovarjala na vprašanja, kaj bo, spet in spet ista vprašanja … Atletika pač ni tako zelo popularna, kot bi lahko pričakovali, in tudi recesija je ni pustila neprizadete.
Kaj te je zaznamovalo v letu 2009?
Zgodil se je prestop, ko sem prišla v finale na svetovnem prvenstvu, spoznala sem, da sem sposobna za ožji izbor tekmovalk, in ta prelomnica, ki je predvsem psihične narave, ko namreč začutiš, da lahko premagaš tekmovalke višjega ranga, je ključna zame v naprej. Ni me več strah večjih tekem in tekmic. Ko daš to skozi in lahko normalno tekmuješ, lahko pričakuješ od sebe veliko več. Seveda gre tudi za izkušnje – vsako leto za kakšno stopničko več jih je.
Kakšna je vizija tvoje poti v letu 2010?
Največ sem si zadala v športu, ker čutim, da je letos res prelomno leto v moji karieri, ki sem si ga obljubljala. Ne morem reči, da do zdaj nisem veliko vlagala v to, vendar pa gotovo nisem bila tako odločna. Po drugi strani pa imam tudi cilj čimveč časa kvalitetno preživeti s svojima otrokoma, se pravi v svojem zasebnem in družinskem krogu. Marcel je star 7 let, Matic bo 6, ko sem rodila, sem imela kakšno leto pavze, vendar ne popolne – trenirala sem, nisem pa tekmovala. Po Maticu sem razmišljala o tem, da zaključim s športom, vendar mi je trener rekel, da ne, ker sem sposobna doseči več.
Kako se prepletata tvoje družinsko življenje in vrhunski šport?
Leta 2005 sem spet začela na polno trenirati. Niti nisem izgubila veliko v nosečnosti in po porodu, telo ima svoje spomine, je navajeno, in zelo hitro se lahko vrneš v prejšnji ritem. Z otroki postaneš bolj odgovoren, bolj samozavesten, nekako odrasteš. Z njima mi veliko pomagajo predvsem starši, oba sta v vrtcu in šoli. Otroka me po eni strani pogrešata, rada bi vsaj kak dan, da bi ostala doma, po drugi strani pa komaj čakata tekme, da lahko potem pridejo pome. Pozimi smo bili skupaj na Rogli, pa tudi jeseni, po koncu poletja kam gremo, vmes pa tu pa tam za kakšen dan na bazen. Z mano sta tudi na pripravah.
Če je trening in šport tako velik del tebe, je gotovo bistven tudi odnos s trenerjem …
Sigurno, s trenerjem se moraš dobro razumeti, si vse povedati, tudi če ni prav, in razčistiti. Vse mora teči, gre za profesionalen in hkrati oseben odnos. Mislim, da ni dobro menjavati trenerje. Razen morda, če ta dovolj dober odnos še iščeš, ampak vseeno mislim, da moraš najprej poskusiti razčistiti, poiskati kakšno pomoč, morda predlagati kakšno usposabljanje. Z Andrejem sva povezana tudi s Kevotom, Primoževim (Kozmos) trenerjem, in on pridobi veliko informacij o treningih, tekmah. Mislim, da se trenerji premalo povezujejo. Metalci se veliko družimo, ampak dobro bi bilo več skupinsko delati, pretok informacij bi se povečal. Sama s trnenerjem aktivno sodelujem pri postavljanju načrtov. Vse skupaj predebatirava in pregledava. Pride tudi do razhajanj, ampak to so pri nama malenkosti. Nimam nobenih problemov.
Kaj je tisto, kar te je pripeljalo v šport in vrhunske rezultate?
Že od prvega razreda sem imela cilj, da bom nekaj več. Da bom v življenju dosegla to, da bom najboljša na svetu, je bila moja edina želja, nisem vedela niti, da v športu. Z atletiko sem se začela ukvarjati šele v 8. razredu. Naključje. Metala sem žogico v šoli, na šolskih tekmovanjih sem vedno zmagovala. Potem pa smo imeli v Celju regijsko tekmovanje, takrat so ravno ustanovili v Šentjurju klub, ni pa še bilo atletov. Andrej je na tem tekmovanju v bistvu iskal svojo ekipo. Če ne bi bilo tega »naključja«, ne bi bila to, kar sem. Takoj sva začela s kopjem, na prvi tekmi sem zmagala na državnem prvenstvu. Samo dvakrat sem prej imela kopje v rokah, nič nisem vedela, kaj moram narediti, kam naj grem in kdaj, Andrej me moral ves čas voditi in mi dajati navodila. V Šentjurju takrat še ni bilo stadiona, nisem niti imela še občutka, tako da je kopje letelo precej postrani, ampak bilo je dovolj za zmago.
Kje in kako se zabavaš, imaš sploh prosti čas?
Če imam prosti čas, ga izkoristim za igro z otrokoma. Osrečuje me, da sta nasmejana, radi se igramo skupaj. Občasno sicer pristanem tudi na kaki zabavi, ampak v glavnem ne, že od začetka ukvarjanja s športom je ta na prvem mestu in na zabave pravzaprav nikoli nisem hodila. Za novo leto smo bili doma, z otrokoma smo šli v Konjice pogledat ognjemet, edino to.
Mama, vrhunska športnica. Kako ti uspe?
Zame je normalno, da se to dvoje nekako poklopi, čeprav je včasih težko, ampak takšna je pač situacija. Včasih moram biti precej stroga do otrok, če zahtevata več, kot sem v nekem trenutku pripravljena dati, pač ne popuščam. Vedno je po moje. Seveda jima kupim stvari, ki si jih želita, na primer v trgovini, ampak ne smeta odgovarjati, učita se in pospravljata. Moram priznati, da me upoštevata, čeprav me marsikdaj, še posebej v trgovini, velikokrat nahecata …
Kaj si po horoskopu? In kakšna si kar tako? Verjameš vedeževalkam? Si verna?
Sem škorpijonka, huda (smeh). Sem odočna, trmasta in nepopustljiva. Dosežem, kar hočem. Ne bi pa rekla, da pikam. Sicer pa horoskopom ne verjamem preveč, kakor kdaj, ponavadi preberem kakšen letni horoskop. Ne, vedeževalkam ne verjamem, čeprav bi tudi šla h kakšni tako za hec. Sem verna. Ampak bolj verjamem sebi, svojim občutkom, kot pa tistemu, kar mi pravijo drugi. Tudi grem včasih v cerkev, recimo trikrat na leto, ker pravijo, da so preveč verni malo hudobni (smeh). Ja, lahko bi rekla, da verjamem, da je nekaj več za vsem tem, da verjamem v Boga, čeprav tega ne moremo zagotovo vedeti. Če mi je težko, si mislim: Če je Bog trpel, bom pa še jaz! (smeh).
Kaj bi bila po poklicu, če bi se drugače obrnilo …
Ne vem. Kakorkoli bi se odločila, bi hotela doseči nekaj več. Gotovo ne bi bila navadna delavka. In ko zaključim s kariero, bom spet stremela k nečemu večjemu. Imam več idej, ampak ne morem še reči, ker še ni prišel trenutek, o katerem govoriva. Ena od variant je v gostinstvu, to je tudi moj poklic. Ampak spet – če bom imela gostilno, ne bo mala, pač pa nekaj več.
Kakšna glasba ti je všeč, kakšne knjige in kakšni moški?
Poslušam živahno muziko, rock, pop, tehno, ni važno. Veliko poslušam radio in otroške pravljice, če sem iskrena (smeh). Veliko berem, na tekmah, na primer, in pa poleti. Nazadnje sem prebrala Belo Masajko. Ponavadi si knjigo kupim kar na letališču pred odhodom, da mi potem ni preveč dolgčas. Dotakne se me romantika, pa to, kako se človek znajde v težavah. Na prvi pogled me moški ne bi mogel osvojiti. Bi se moral dokazovati. In pokazati v svoji pravi luči, takšen, kot zares je. Ja, naj bi bil dober, prijazen, nežen, zaupljiv, vsaj malo športne postave (smeh).
Kako si se soočila s težkimi situacijami v osebnem življenju?
Kaj hočeš – ne moreš kaj dosti. Vsi mi stojijo ob strani. Veliko odgovornosti imam, predvsem do svojih otrok, in moram biti močna. Obveznosti so ostale in so ves čas, tako da te življenje nekako zaposluje in ti pomaga pri tem, da se ne zaustaviš. Najbrž sem tudi takšen karakter, da ne omagam kar tako, čeprav zelo boli.
Za konec?
Moja želja je, da pridem do vrha. Cilj je London in da dosežem vse, česar sem zmožna. V teh treh letih nameravam dati od sebe vse, pa da vidimo, kaj zmorem.
E. K. / Šentjurske novice
