Ker smo člani uredništva Šentjurskih novic menda eno tako zahrbtno in zlobno leglo podležev – v nasprotju s trdnjavo visokih krščanskih vrednot v sosednji občini – smo se tudi letos dobili na rednem letnem ognjemetu globokih misli, ki pa očitno ni več tako zanimiv, saj je udeležencev iz leta v leto manj. Letos se nas je 16. januarja ob 11. uri je zbralo le še devet.
Kot je to že običajno, je sestanek odprl ponovni urednik časopisa, Franc Kovač. Na hitro je povzel dogajanja okoli Novic v preteklem letu in tudi letos je bilo v njegovem nagovoru čutiti nekakšno vdanost v usodo zaradi neuresničenih idealističnih želja in dilemo, ali se sploh splača vztrajati. Njegovo mnenje je, da morebitno ukinitev Novic ne bi opazil nihče in da za šentjursko javnost to ne bi bila večja škoda. Tokrat izjemoma ni postregel s številkami glede prodaje in finančnega stanja, morda zato, ker so Novice tako globoko v rdečih številkah, da so že vijolične. To sklepamo tudi po tem, ker udeleženci kosila letos prvič nismo dobili rokovnika s kulijem, hm hm.
Urednik je poudaril, da Novice nikoli niso bile zastavljene kot izrazito komercialen projekt, temveč kot časopis, kakršnega Šentjur potrebuje. Kot kaže, kritična masa v šentjurski občini le ni tako velika, da bi se takšen projekt lahko vzdrževal sam, a v današnjih časih, ko je kritično novinarstvo toliko bolj pomembno, bi bilo lepo, če bi avtorji sodelovali ne toliko zaradi plačila v zlatu in draguljih, temveč zadovoljevanja notranje potrebe po izražanju mnenj, stališč in sooblikovanja družbe. Ob tem bi sicer bili deležni nadomestila, le da ga pač ne bi bilo dovolj za diamantne WC školjke, hitre avtomobile, še hitrejše ženske in druge oblike mesenega razvrata.
Takšnemu stališču, ki se sicer ponavlja iz leta v leto, pa se je letos končno pridružilo odpiranje oči pred resničnostjo. Sestanek nič več ni potekal v smislu iskanja predlogov, kako časopis izboljšati, temveč se je reklo bobu bob: sedaj je cilj le preživeti leto, pri čemer je največja težava pomanjkanje piscev. Ljudje imajo sicer veliko za povedati, a ko bi bilo treba prijeti pero v roke, se nenadoma spomnijo, da morajo k zobozdravniku. Poleg tega mlajša generacija noče škodovati svoji morebitni karieri s tovrstnim izpostavljanjem. Razumljivo, a po drugi strani zaskrbljujoč znak konformizma.
Razprava, ki se je razvila, se je kmalu pričela vrteti okoli razsodbe še ene v dolgi vrsti tožb proti Novicam, a so te »butalske zadeve,« kot jih je opisal eden od udeležencev, kmalu zašle na stranski tir. Ups, smo to zapisali na glas? Distanciramo se od te žaljive izjave in s studom pljuvamo po lažnivem kljukcu, ki jo je zapisal. Fuj in fej, zalega Satanova, cvri se v peklu.
Nekaj zaključkov razprave podajamo v naključnem zaporedju: Novice bi morale izhajati v celoti v barvah, saj črno-bele fotografije bolj spominjajo na kakšen Partizanski vestnik iz naivnih horuk časov, kot pa na ‘revijalni časopis’ tretjega tisočletja. Izražanje mnenj, stališč in superiorna analiza lokalnih političnih dogajanj niso le ključni prepoznavni znaki Novic, temveč kar njihovi vlečni konji, zato jih ne bi veljalo opustiti. Tu sicer hitro pride do razkoraka s tržnim pristopom, ki zahteva prijazne in tople novičke, ki bi grelo srčeca bralcev, da bi spontano skupinsko grulili od sreče, a smo hitro ugotovili, da uredniški koncept Novic ne dovoljuje prilagajanja okusu bralcev, temveč obratno: okus bralcev naj bi širil in sooblikoval. Toda resnica je žal pač poljubna, arbitrarna in predvsem subjektivna, zato je možno, da tu in tam to poslanstvo Novic izzveni v prazno ali zgreši bistvo. Resnica kot vrednota je sicer še vedno čislana vrednota, a le takrat, ko se zanjo izpostavlja (in plačuje) kdo drug. Od tod molk bralstva in posledično urednikov napačen občutek, da so Novice večinoma spregledane in da bistveno ne vplivajo na šentjursko družbo. Pri tem se je, kot vsako leto, znova sam od sebe pojavil močan skupinski občutek v lastno zaverovanost, da so Novice še zadnji branik razumnosti v tej solzni dolini, kajti brez njih bi se naša draga občina pogreznila v večno temo intelektualne misli.
Bralce vabimo, da si sami ustvarite sodbo, ali je v teh zaključkih zrno resnice, ali pa se nam je dokončno zmešalo in se na poti v norišnico le še smejemo kot trop poblaznelih klovnov.
mf / Šentjurske novice
