Nedeljski večer, v letošnjem decembru prav gotovo najbolj romantičen s presenetljivo snežno idilo pod jasnim zimskim nebom, je v Kulturnem domu Šentjur dobil takorekoč popoln zaključek. Morda celo vrhunec. Ali pač uvod v še polnejšo zimsko noč … Naš stari dober oder je tokrat gostil Miho Alujeviča s svojim spremljevalnim bandom Kolektivom 69, ki smo ga lahko letos ža nekajkrat po koščkih spoznavali kar na domačih otvoritvah, prireditvah in skupaj s slavnimi Šusicami. Vse jasno, le naslova oz. trikrat narobe napisane dobrodošlice nam ni za razumeti … Organizira JSKD – izpostava Šentjur, vstopnina 12 evrov.
Najbrž je temperaturnemu rekordu botrovalo dejstvo, da kljub še posebej odmevnemu oglaševanju dvorana le ni bila povsem napolnjena. Ali pa morda ceni vstopnice, ki je tokrat znašala neobičajnih 12 evrov, še posebej čudnih za zadnje čase ob poplavi domače gledališke, plesne in pevske »prostovoljske« produkcije. Vendar pa za profil šentjurske fine gospode, ki jo je bilo to nedeljo pričakovati, le ni tako visoka. Pa da se ne bi preveč ustavljala ob občinstvu, ki je bilo z moje strani parkrat celo ošteto, češ da ne zna prav občutiti, ko imajo za to priložnost, naj povem, da so jo tokrat gotovo izkoristili – in občutili, kajti nemogoče bi bilo drugače. Mihov nastop je bil od vsega začetka slasten – ne le, da je talentiran in izšolan za to, kar počne, pač pa več kot očitno to počne s srcem in dušo, tako nekako preprosto iskreno. Prepričana sem, da jih je osvojil – naše malce zadržane gledalce in poslušalce, ki so tokrat med drugim obujali spomine na filme, ki so jih gledali včasih, pa na komunizem in nenazadnje na čase slovenske popevke, ki je bila pred leti vse kaj drugega. Kot je poudaril Miha; žal nimamo, pa bi Slovenci lahko imeli muzikal, in ko ga morda bomo, se bodo v njem, upajmo, znašle tudi pesmi, ki so jih on in kolektivci izvedli danes, proti koncu večera so to bile: Mlade oči, Čez tisoč let, Poletna noč, Med iskrenimi ljudmi …
Skratka, sama hvala me je spet – Miha Alujevič in Igor Feketija na klavirju, Andrej Hočevar na basu in domačin Urban Krč na bobnih so nas, kot je napovedal Miha na začetku, popeljali na glasbeno popotovanje skozi veliko znanih in manj znanih muzikalov (Cabaret, Gipsy, Piaf, Moje pesmi, moje sanje, …) in zaključili z lepimi slovenskimi. Če bi se to zgodilo v kakšnem nočnem lokalu s svečkami in v žvenketu kozarcev, kot je to v filmih, bi bilo popolno – kakor da je svet kabare in kaj bi doma osamljeni čepeli, ko pa že muzika igra …
t/f: E. K. / Šentjurske novice
