Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Dr. Štefan Bogdan Šalej, poslovnež in šentjurski rojak: Šentjur je referenca za vse dobre stvari


 

Štefanu Bogdanu Šaleju se v govoru še vedno sliši, da izhaja iz naših krajev, kljub temu, da je več kot 40 let živel v Braziliji. Vseskozi poudarja svojo navezanost na Šentjur, kjer se je, pravi, navzel pozitivne filozofije, iz katere črpa skozi celo življenje in uspešno poslovno kariero. 66-letni poslovnež izhaja iz znane šentjurske rodbine Šalejev. Njegov oče Štefan je bil prisiljen emigrirati v Brazilijo, leta 1960 se mu je pridružila preostala družina. Štefan mlajši je v mestu Belo Horizonte napravil fantastično poslovno kariero. Bil je večinski lastnik podjetja s šestimi tovarnami, predsednik gospodarske zbornice najrazvitejše zvezne države, svetovalec brazilskega predsednika, celo kandidat za ministra tamkajšnje vlade … Njegova zgodba je skorajda neverjetna. »Ni hude filozofije, delo in stalno učenje,« skorajda preveč preprosto zveni odgovor Šaleja, ki je med drugim tudi doktor politoloških znanosti in izjemno všečen sogovornik. Pred leti se je vrnil v Slovenijo, letos junija pa je bil imenovan za direktorja Mednarodnega centra za promocijo podjetij (ICPE) s sedežem v Ljubljani. Šalejeva žena Débora Vainer Barenboim, s katero sta se spoznala pred enajstimi leti, je brazilska veleposlanica v Ljubljani. »Ko se je Débora zadnjič peljala skozi Šentjur je rekla, da je to kraj s pozitivno energijo,« pravi Šalej, ki bo morda v Javorju kupil vikend, bil pa bi pripravljen sodelovati tudi pri poslovnih in razvojnih vizijah šentjurske občine.

Kakšni so vaši prvi spomini na Šentjur?

Rodil sem se v Ljubljani, v Šiški, moj oče pa je bil doma iz Javorja pri Slivnici. Spominjam se, kako smo redno hodili v Šentjur na obiske. Bil sem meščanski otrok, poštirkan, z lepo počesanimi lasmi, zato je bratranec ob prihodu na Štajersko name vpil, da sem prekleta ljubljanska srajca in za menoj tekal po hribu. Kmalu sem tudi sam postal Šentjurčan, saj se je kolo zgodovino zavrtelo tako, da so moja starša strpali v zapor. Stric me je vzel v Šentjur in tukaj sem obiskoval osnovno šolo. Moja prva učiteljica je bila gospa Voga. V Šentjur sem hodil v šolo do tretjega razreda, ko so mamo spustili iz zapora. Potem sva živela v Celju.
Šentjur me je res zaznamoval. Spomnim se, kakšen šok sem doživel prvi šolski dan v Celju. Žvižgal sem si, pa je učiteljica udarila z ravnilom po mizi in vzkliknila: Šalej, misliš da si še kar na deželi? Celje vendarle ni Šentjur! Podobno zgodbo sem doživel še enkrat, ko smo šli za veliko noč z bratrancema Borčijem in Petrom v celjski kino gledat Tarzana. Teta Magda nam je s seboj dala šunko in jajca. Seveda smo veselo jedli kar v dvorani, pa so se nam zadrli: Kmetavzarji hudičevi, to je vendar Celje! (smeh)

Zgodba vaše družine je vendarle tragična. Bili ste premožni in ugledni, a se je zapletlo. Oče je odšel v Brazilijo, mama je pristala v zaporu. Zakaj?

Zgodba je bila izjemno kompleksna. Moji starši so bili nehote povezani z zgodbo očetovega bratranca z Rifnika, ki je tihotapil ljudi. Oče Štefan nikakor ni bil vpleten v te posle, vendar so pritiskali nanj, naj izda bratranca. Raje je pobegnil v Brazilijo in zapustil družino. Toda tako je pač bilo. Zagotovo ne gre pozabiti, kaj se je zgodilo, toda stalno pogrevati to usodo nima smisla. Iz grenkobe pač ne moreš graditi življenja. Postaviti se je treba na noge. Nismo bili edina slovenska družina, ki je doživela takšno tragiko.

Leta 1960 ste skupaj z mamo odšli za očetom v Brazilijo. V nekem intervjuju ste opisali čustven trenutek, ko se je celotna družina po dolgih letih zbrala pri legendarnem kristusovem kipu nad Riom de Janeirom, ki je veliko let kasneje postal tudi simbol, skorajda dobesedno »svetilnik« vašega poslovnega uspeha …

Žal je družina v Braziliji skupaj živela zelo malo časa. Oče je kmalu umrl za rakom. Omenjena fotografija je res lep spomin. Trdno smo morali delati, da smo se postavili na noge. Naše podjetje Tehno Wat se je ukvarjalo z razsvetljavo in reflektorji, hitro smo rasli, saj smo imeli šest tovarn po celem svetu. Naši reflektorji so osvetlili tudi kristusov kip v Riu de Janieru, med drugim smo skrbeli za javno razsvetljavo Buenos Airesa, Abu Dabija … Podjetje smo imeli 35 let in smo ga prodali španski družbi. Ko smo s partnerji potegnili črto pod našim poslom, smo prišli do zaključka, da zaslužen denar in uspešno izvedeni projekti po celem svetu niso naš največji uspeh. Bolj pomembno je, da so naši zaposleni živeli s podjetjem in napredovali tako poklicno kot življenjsko. Še vedno me najbolj razveseli, ko srečam koga izmed naših nekdanjih uslužbencev in mi pripoveduje svojo zgodbo, ki je uspešna. To je tisto, kar človeka veliko bolj osreči kot denar in uspeh. Seveda smo zaslužili, toda veliko trajnejši so človeški odnosi in uspešne zgodbe ljudi.

Vaša življenje se bere skorajda kot roman. Iz Šentjurja ste se prebili med brazilsko gospodarsko in družbeno elito, bili ste svetovalec predsednika, zdaj ste direktor ugledne mednarodne institucije, imate doktorat iz politologije … Zgodba o uspehu?

Ni velike filozofije. Potrebno je delati in delati. Je pa življenje prekratko, da bi delal samo tisto, kar ti je na svoj način nočna mora, nuja za preživetje. Početi moraš stvari, ki te veselijo, četudi so iz različnih področij. Ne želim dajati lekcij, vendar je dejstvo, da se moraš stalno učiti in se izboljševati. Ko obstaneš, je konec. Stagniraš. Še vedno vsak teden preberem kakšno knjigo, domači in tuji tisk sta vedno na moji mizi, internet je le še olajšal pot do informacij in znanja. Lahko bi rekel, da se Šentjurčani vse življenje učimo, tudi o tem, kako bomo prišli v nebesa in tam živeli … (smeh)

Zanimivo je, da ste tako rekoč zaljubljeni v Šentjurju, čeprav ste tukaj živeli le tri leta.

Res je, toda tri leta v Šentjurju so me izjemno zaznamovala. Za svoja takratna leta sem doživel res močno izkušnjo. Iz Ljubljane, vendarle tudi za takratne razmere velikega mesta, sem kot otrok prišel v Šentjur. Trije razredi šentjurske šole so bili tisti, ki so me pripeljali do vseh akademskih naslovov, do vsega uspeha. V Šentjurju sem se naučil pisat in čitat, spomnim se nastopov v zadružnem domu, prvih filmov. To so stvari, ki me še danes spremljajo. Nisem doma v nobenem brazilskem mestu, nisem doma v Ljubljani, doma sem v Šentjurju. Tudi ko sem bil dolga leta v Braziliji sem redno hodil v Šentjur, tudi zdaj se še vedno ustavim. Če imamo kakšno pot mimo, obvezno zavijem skozi. Imam pa tehnični problem, ker nikjer več ne najdem juhe iz murk (smeh). Veseli me, da se še vedno srečujemo stari Šentjurčani in sošolci, tudi sicer so odnosi med ljudmi izjemno pristni. Vladajo vrednote, ki se jih ne da kupiti. Če grem danes v Šentjur in potrkam na vrata na primer pri Kinclovih, pri Pubiju, bo prišel njegov vnuk, ki o meni sicer ne ve nič, mi bo pa vrata odprl prav tako prisrčno, kot jih je Pubijev stari oče …

Še vedno ste v poslu, vrnili ste se v Slovenijo, ste direktor Mednarodnega centra za promocijo podjetij. Podrobno poznate slovenske, tudi šentjurske poslovne in človeške zgodbe. Kako jih doživljate?

Pred kratkim sem se v enem izmed ljubljanskih trgovinskih centrov spomnil na Tolo, pa ne zato, ker ga je ustanovil moj stric. Zašel sem na oddelek s copati, imajo jih ne vem koliko vrst. Izdelujejo jih tuje firme in kar ne morem verjeti, da je lahko Tolo, ki je bil na jugoslovanskem tržišču ugledna znamka, propadel. Aktualne razmere v Šentjurju seveda spremljam. S šentjursko politiko sicer nimam neposredne povezave, župana Tisla osebno ne poznam, vedo pa njegovi poslanski kolegi o njem povedati veliko lepega.

Ste na čelu ugledne poslovne organizacije. Se morda investitorji zanimajo za Šentjur, imate kontakte z vodstvom občine?

Dejstvo je, da razvoj lokalnega podjetništva morajo voditi občina in politiki. Imeti morajo konkretne načrte in vizije, ne pa da se na primer na veliko kregajo o tem, kaj in kako z odpadki. Poglejte samo zaplete z asfaltno bazo v Planinski vasi. Ni resno, da neka občina sredi Evrope in zelene Slovenije ne more razrešiti elementarnega ekološkega problema. To ni ravno razvojno. Potrebno je dati zdrave spodbude malim podjetnikom in poskrbeti, da bodo domači podjetniki investirali v svoji občini, ne pa drugod po Sloveniji. Problem pa je, ker uspešni ljudje zapuščajo kraj. Občina mora pritegniti investitorje in obdržati domače kadre. Če pogledam samo našo širšo družino, saj se lažje dobimo v Ljubljani kot v domačem kraju. Seveda so posredi različne življenjske zgodbe, pa vendar se včasih sprašujem, ali nam ne bi bilo lepše, če bi ostali v Šentjurju.

Bi bili morda pripravljeni investirati vi osebno?

S podjetništvom se ne ukvarjam več, naše podjetje smo prodali, zasebno pa seveda še vedno investiram. Če pogledam samo z vidika moje funkcije v mednarodnem centru za promocijo podjetij, lahko rečem, da je seveda vse mogoče. Moram pa priznati, da razmer in občinskih načrtov ne poznam tako podrobno, da bi lahko ocenil konkretne možnosti za investiranje. Zagotovo v občini manjka še kakšno večje podjetje ali pa visoko tehnološki sektor, ki bi obdržal in privabil visoko kvalificirano delovno silo. Ob današnji tehnologiji in cestnih povezavah razdalje niso več nikakršen problem.
Morali bi se sestati z vodstvom občine, župan ali kdo drug me doslej še ni povabil, da bi se pogovorili. Vnaprej ničesar ne izključujem. Če bi bile ideje prave, bi sam z velikim veseljem nosil kamne … Potrebno pa je točno definirati dolgoročne strategije, sam bi z veseljem pomagal, nenazadnje imamo po Sloveniji in svetu še številne druge sposobne ljudi, ki lahko doprinesejo k razvoju rodnega Šentjurja. Seveda pa morajo osnovne vzpodbude priti iz občinske strani.

Kako pa gledate na razvoj in posle Alposa? Imate morda stike z vodstvom podjetja?

Z Alposovimi direktorji se redno videvamo. Ko so potrebovali moje znanje, sem jim bil vedno na razpolago, tako pri odpiranju trgov, dobavah, zvezah, ki so jih potrebovali. Alpos je zelo dobro začrtal svoje smernice. Upam, da ne bo prodan tujim investitorjem. Je pa res, da je danes povezovanje pomembno, predvsem v industriji, ki je odvisna od ene ali dveh surovin. Demokratična družba in tržno gospodarstvo ne moreta obstajati brez družbeno odgovornih kapitalistov. Zelo jasno vedno povem, da če ni domačih kapitalistov, ki so vendarle vezani na svojo zemljo, lahko hitro nastopijo težave. Večino tujega kapitala zanima izključno dobiček, za ljudi jim ni veliko mar. Alposova uprava je absolutna sposobna, da podjetje pelje naprej, tudi mimo tokratne krize. Alpos ne bo imel usode Tola.

Kaj pa šentjurski družbeni in kulturni utrip? 

Ne vidim nekega večjega, širše prepoznavnega dogodka. Ipavce bi bilo vseeno potrebno še bolj izkoristiti. Morali bi organizirati bolj celostne dogodke, festivale. Nekaj originalnega, širše prepoznavnega. Tak primer je recimo 100-letnica šentjurske osnovne šole, ki so jo obeležili z lepo proslavo, lahko pa bi jo zastavili veliko širše: s sklopom različnih dogodkov, morda festivalom. Na šentjursko šolo moramo biti zelo ponosni, iz nje izhajajo mnogi uspešni ljudje. Naj omenim samo dva, ki sta na vrhuncu moči. Najbolj visok funkcionar Slovenije v EU je Marjeta Jager, ki vedno rada poudari, da je iz Šentjurja. Igor Grdina je eminenten zgodovinar. Včasih se delajo norca iz mene, ko za kako stvar rečem, pri nas v Šentjurju je pa tole tako in tako … Kakorkoli, zame je Šentjur referenca za vse dobre stvari, ki se zgodijo na svetu. Šentjur ima potencial, da raste.

Se morda nameravate kdaj vrniti v Šentjur?

V Sloveniji je pogostokrat tako, da ti očitajo, zakaj si pa šel, če je tako lepo … Upam, da nam bo uspelo urediti vikend oziroma gorco v Javorju. No, mogoče pa se lotim kmečkega turizma, ker kraji so res lepi kot sto vragov. Ko je bila moja žena Debora zadnjič na poti v Rogaško Slatino, me je poklicala in rekla, da se ravno pelje skozi Šentjur. Navdušeno je dejala, da čuti dobro ozračje, pozitivno energijo.

 

t/f: Luka Hvalc / Šentjurske novice