V sklopu Ipavčevih dni je šentjurska glasbena šola organizirala koncert svojih profesorjev in učiteljev, ki je predzadnjo novembrsko soboto pritegnila v kulturni dom toliko ljudi, da niso vsi dobili sedeža. Prireditev mirne vesti uvrščamo v vrh Ipavčevih dni – imela je dober program in izvedbo, za spremembo v tesnejši zvezi z Ipavci …
Koncert so odprli Nataša Aškerc na klarinetu, Maja Keblič na violončelu in Betka Rauter na violini. Sledil je nastop Boštjana Jagra s trobento in ob klavirski spremljavi Valentine Zidar. Klavir sta štiriročno obdelali Mojca Krajnc in Valentina Zidar, s Serenado Benjamina Ipavca. Ena izmed najbolj simpatičnih napovedi nastopajočega – vse učitelje in profesorje so napovedovali bolj ali man posrečeno njihovi učenci – je bila gotovo učenke Matjaža Vodišeka, ki je na klarinetu zaigral tri Verdijeve skladbe, v spremljavi Mojce Kranjc na klavirju. Njegov nastop se je zdel brez napake. Pevsko je obogatil inštrumentalna poigravanja baritonist Boštjan Korošec, spet z največkrat nastopajočo Mojco Krajnc, zapel je tri pesmi, od tega dve Ipavčevi, meni osebno pa je bila daleč najlepša Če na poljane rosa pade Benjamina Ipavca. Še kar zabavni so bili Bojan Draksler, Romana Javšovec in Rudi Sakelšek, ob skladbi The balki mood bi človek najraje zaplesal in nekateri mladi nadebudneži v prvih vrstah tudi so, čeprav na stolih. Agata Kvartič na flavti ob spremljavi klavirja Valentine Zidar je bila s svojo Hypnosis čudovita – lepa, astralna, hipnotična. V zadnjem nastopu so si »naši« Mojca Krajnc, Urban Krč na tolkalih in Doris Šegula na violini sposodili še iz Celja izvoženega Luko Hermana Gaiser-ja na kontrabasu. Za konec v jazz-ovskem stilu, in vseskozi burni aplavzi.
Vedno znova ugotavljam, da so domače kulturne prireditve, sploh pa tovrstne, ko nastopajo že izmojstreni izvajalci, prava paša za čute. Dvorana za tokratno občinstvo je bila dejansko premajhna.
E. K. / Šentjurske novice
