Prva decembrska nedelja je bila praznik za Planino in nepogrešljivo osebnost tamkajšnjega kulturnega življenja Ivanko Uduč, ki je pred nabito dvorano šentviškega kulturnega doma predstavila Besede s Planine, knjigo, ki jo je posvetila svoji Planini in Planinčanom.
Dasiravno je Udučeva najbolj znana po dolgoletnem ustvarjanju pesmi, so te v knjigi pravzaprav le dodatek k poljudno enciklopedičnem opisovanju praktično vsega, kar ima povezavo s Planino v zadnjega pol stoletja. Vse to pogosto počne tudi v svojih pesmih, zato je kombinacija, ki je luč sveta ugledala v nekoliko preskromnih 300 izvodih, logična in predvsem užitna. Njeni zapisi niso zgolj informativni, ampak, kot je v spremni besedi zapisal Rado Palir, »Napisani s poudarkom na osebnem življenju ljudi in dogodkov,« kar je tudi lep domoznanski prispevek k zgodovini območja, s katerim in za katerega diha. S tem se je na nek način umestila ob bok literarni vzornici Aniki Wambrechtsammer, ki je med leti 1925 in 1927 napisala dragoceno Kroniko planinskega gradu in trga.
Na šentviškem odru se je z Udučevo pogovarjala Polonca Jazbinšek, njun dialog pa so polnili številni vložki. Tako so nastopili njeni številni potomci, planinske dijakinje, ki so uprizorile skeč v starejši planinski govorici in Slamjeki, ki so zaigrali na kmečko orodje. Seveda se je tudi deklamiralo, govorci pa so jo že spodbujali k izdaji novega dela. Na koncu je na sceno stopila »Pekarna Uduč«, kramljače pa so Slamjeki uspeli spodbuditi, da se je marsikdo zavrtel okrog petá.
| To je pripoved o pedi planinskih poti, polj, škarp, o slehernem kamnu, o svetli duhovnosti, o neštetih stvareh, ki obogatijo dan. To je moja pripoved, kjer grad ni le objekt in kjer kamen ni le kamen …Ivanka Uduč |
Planina
Moj rojstni kraj,
v objemu tvojem čutim raj.
Zame tihi si pristan,
kjer bolečina sleherna zbledi
in veselje s krili poleti
Na širnem svetu tem,
tu v planinskih gričih
najsrečnejša sem.
Tu dom je moj
in naše sonce
blagodejno boža dušo.
Rahel veter z Bohorja,
cerkev sredi trga,
prastara lipa tam pred njo
pojejo tod tihi spev srca.
Četudi v širni svet bi šla,
razkošje mest okusila,
boš vedno zame ti, Planina,
najsvetejši kraj –
moj kraj in moja domovina.
t/f/v: bR
*na sliki je Ivanka Uduč z nasmeškom ob svoji prvi izdaji s trdimi platnicami
