Potrošniku, ki stopi v pekarno v Planini, udari že takoj pri vhodu smrad v nos, ki prihaja iz bližnjega hleva. Tej okolici primerna je tudi zanemarjenost pekarne same, saj natančno oko opazovalca takoj opazi zamazano posodo, prte in deske. Kruh pa se tu prodaja kar v stanovanjski sobi, kar gotovo ni na mestu. Pekarna verjetno tudi ne uporablja sita za sejanje moke, ker se dostikrat v tem kruhu najde marsikaj nezaželenega. Kruh često tudi ne odgovarja težini, za katero se prodaja. Skladišče moke uporabljajo za vse mogoče, bodisi za garažo motorja, bodisi za priložnostno spalnico.
Obsojanja vreden je tudi odnos mojstra do 15-letnega, telesno šibkega vajenca, ki je izredno marljiv in ga mojster izkorišča tudi preko delovnega časa. Vajenec opravlja pretežni del vso pekovsko delo, dočim se mojster v tem času zabava po Planini. Če mojster ne izrabi v zadostni meri svojega vajenca, ga ponudi za delo še lastnici obrata. Vprašanje je tudi, če je vajenec socialno zavarovan ter če je pravilna in registrirana učna pogodba.
Treba bi bilo, da bi sanitarna in tržna inšpekcija malo pretipala te stvari.
Savinjski vestnik, 3. 12. 1954
