Virštanjsko blato je lepljivo. Dolge veke so se ljudje otepali z njim. Po več parov volov so morali vpreči v voz, če so hoteli pririniti do zidanic, kjer je zorelo izvrstno vino. Zdaj se je že marsikaj spremenilo. Zagrizli so se v strmine in si večinoma s prostovoljnim delom utrli trde poti čez Virštanj, proti Bučki gorci, preko Verač. Samo letos so tako izgradili več kilometrov trdih cest.
Tokrat so se lotili vodovoda. Že pred lati so si napravili vodovod za šolo. Zdaj se je strnilo več občanov in hočejo vodo v naselje. Zdravstveni organi so jim pripravili načrte, Virštanjci so se javili na delo. Dva dni so vlačili navkreber betonski gramoz. Gazili so po lepljivem blatu in se zvečer oddahnili, ko so opravili najtežje delo. Nekdo pa se je jezil, ker bo vodovod. Sredi noči se je priplazil z lopato in razmetal gramoz, ga poteptal v blato in tako popolnoma uničil ves trud prizadevnih ljudi. To pa je hudobija! Na tak način ni mogoče reševati nadaljnjih nesoglasij. To je skrajni primitivizem, ki ni vreden človeškega dejanja. Virštanjci se osuplo vprašujejo, kdo je to? Ali se je tako izrodil spor s predstavniki kmetijske zadruge, ki so imeli ob vodovodu za svoje načrte? Ali je nekdo, ki je hotel izkoristiti priložnost za svoje nizkotne namene? Odnosi med ljudmi, za to gre! Na nedeljskem sestanku SZDL se bodo o tem temeljito pomenili.
Celjski tednik, 27. 11. 1964
