Ves čas po vojni smo si Drameljčani želeli, da dobimo zopet pošto in z njo dobrega, pa vestnega uslužbenca. Pošto smo sicer dobili, želja po uslužbencu pa ni uresničena.
Pred kratkim je nenadoma zbolela prebivalka z našega območja. Ker je kazalo na hudo, možu ni preostalo drugega, kakor da takoj pokliče reševalno postajo Celje. Pohitel je na stanovanje uslužbenke pošte, ker pa je ni bilo doma, je stopil še k sosedu, kjer se ona pogosto zadržuje. Na vprašanje ali je poštarica tam, so mu povedali, da je ni. Pozneje se je izkazalo, da je bila tam in da je celo naročila, naj povedo, če bi jo kdo iskal, da je ni.
Tak se je odpravil do predsednika kmetijske zadruge, ki stanuje kake tričetrt ure proč. Ta mu je ustregel in se vrnil z njim v Dramlje, od koder so iz pisarne poklicali rešilni voz. Menim, da komentar ni potreben, eno pa je gotovo, da si Drameljčani zaslužimo boljšega poštnega uslužbenca.
Aleksander Konrad.
Celjski tednik, 13. 11. 1959
