Zadnji septembrski petek se je na prireditvenem prostoru ob Ipavčevi hiši trlo dobrih 200 ljudi. Vseslovensko priznan domač avtor Rade Vučkovac je »povil« svojo četrto samostojno knjigo pesmi z gornjim naslovom, v prevodu Na križišču sveta. Pesmi je interpretiral Pavle Ravnohrib, nastopile so pevke Srbskega kulturno prosvetnega društva Sveti Sava iz Kranja, s pomočjo katerega je knjiga nastala.
Občinstvo je nagovoril predsednik zgoraj omenjenega srbskega društva Radoman Krgarić, napovedal nastop prelepih, v srbske narodne noše oblečenih, pevk iz društva Sv. Sava iz Kranja in se zahvalil za povabilo. Rade se na odru skorajda ni pojavil – pravi, da ni rad v ospredju, prav tako se mu ne zdi najbolje, da bi pesmi predstavljal sam – za to si je že drugič omislil Pavleta Ravnohriba, ki jih je interpretiral že l. 2006 v oddaji Literarni nokturno Radija Slovenija, čeravno tega v avtorjevem materinem jeziku tokrat ni opravil brez napak. Predsednik literarnega društva Šentjur Bogdan Rahten mu je tekom prireditve podaril v svoji pečici spečen pirin kruh in pivo iz Banja Luke.
O Radetovi poeziji na tem mestu ne bomo razpravljali – navsezadnje to niti ni potrebno, kajti o njegovem talentu pričajo številne revialne objave in nagrade, o priljubljenosti v domačem kraju pa veliko število obiskovalcev njegovih literarnih večerov. Sama pa sem tako prepričana, da bo njegovo občinstvo preživelo tako njega kot nas.
Literarni veledogodek v čast Radetu Vučkovcu je imel tudi preddogajanje, saj so šentjurski literati gostili delegacije iz celjskega, šaleškega, zgornjesavinjskega in mežiškega društva.
Ker smo letos obhajali 90-letnico smrti domoljuba in poeta Franja Malgaja, je bilo logično, da je bil program zaznamovan tudi z obiskom rojstne hiše Franja Malgaja v Hruševcu. Literarno srenjo je sprejel Gvido Virant in spregovoril o spominih, ki mu jih je predal stari oče, Malgajev sorodnik in soborec.
Po delovnem kosilu in pred literarnim večerom v čast Radeta Vučkovca so si literati ogledali muzejsko zbirko Rifnik in njegovi zakladi. Posebej za to priložnost je Žane Žafran pripravil elegično pesnitev Poslednji Rifnčan, ki jo je v temačnem vzdušju ob rifniški princeski Firi prainterpretiral v družbi s pihalnim vložkom Roka Vodeba – Kelta na brumlar.
Poslednji Rifničan
|
Tam na Rifniki Gor’ En hudoben graščak Svoj varuje zaklad, Kakor s svojimi psi
|
Stari grad en stoji, Not u njemu živi, Ki lovi si ga rad, Al’ divjad al’ ljudi.
|
|
Se odpravi en dan, Ki njegovi jo psi Pred graščino so dol’ Skup’ z graščakom da bi
|
Da zadôstil bi sli, ‘Majo že do krvi; Nasedláni že vsi, Jágat šli ino s psi.
|
|
Na dvorišču pa ga Za cepin se drži Daj za bóga mi dar, Vem, da polnih si ti
|
Senca je čakala, In ga nagovori: Od gradú gospodar, Si napolnil kadí.
|
|
Ta pokaže že psom, Ali njega in njih Glasno ko zagrmi, Prva v pse, druga v gá,
|
Da napadejo ga, Blisk prestraši z neba, Strele vsekajo tri, Tretja v zid od gradá.
|
|
In poruši se stolp Od graščaka zaklad, Skor’ že štir’-sto je let Dokler najde se ne
|
In zasuje jih vse, Njega, njêgove pse. Tam pod zemljo zaklet, Ga zaklad, se odpre. |
t: bR, E.K. / Šentjurske novice, f/v: bR
*na prvi sliki Pavle Ravnohrib med prebiranjem Vučkotovih rim, na drugi pa Gvido Virant pred Malgajevo rojstno hišo na kateri je tudi spominska plošča
