Topli vrelci pri Podčetrtku so zasloveli daleč naokoli. Videti je bilo, da se bodo zadušili v gneči obiskovalcev, ki so prihajali od vseh vetrov z avtomobili, s kolesi, peš. V redko naseljenem področju je nastala stanovanjska stiska, da so prenočevali na kozolcih, v steljnikih, na podstrešjih in je že vsaka kajžica bila hotel po sorazmerno hotelskih cenah. V hipu se je ob vodi znašel blagajnik in ob mlaki na hrvatski strani je zrasla zasilna baraka za preoblačenje; toda še poprej na obeh straneh Sotle gostišči z žafransko dragimi pijačami in obloženimi kruhki. Kljub slabim cestam je proti Podčetrtku vozila vrsta avtobusov, v katerih so v silni stiski potniki opravili svojevrstno parno kopel.
Lani je zaradi gradnje obsotelske proge obisk občutno padel, toda letos, ko je proga stekla, posamezniki še prihajajo. Čeprav so barake skoraj popolnoma razdrli, pozimi raznesli deske in vrata, je bo letošnjih bolj redkih suhih in toplih dnevih vselej bilo tam nekaj ljudi. V sončnih jesenskih dneh pa je obisk spet porasel. Ob črnem močvirnem blatu na slovenski in ob ograjenem bazenčku na hrvaški strani smo srečali kopalce iz Gorenjske, iz Ljubljane, iz Zagreba, a posameznike celo iz Švice, Holandije, Avstrije. Torej so »atomske toplice« trdožive in še uporno dihajo. Morda bodo z dokončno dograditvijo proge, ko bodo prenehala dela na ogromni pečini pri toplicah in bo stekel redni promet, »čudežne« toplice ponovno zanimive?
Celjski tednik, 16. 10. 1959
