Boštjan Šraml – Vialli, športni in glasbeni navdušenec, popotnik, zbiratelj, natakar v priljubljeni šmarski Kavarnici, ki zadnja leta večino svojega prostega časa namenja družini. V prvem delu intervjuja sva govorila o koncertih, nogometu in njegovih potovanjih. Pokazal mi je albume, polne fotografij in pripovedoval zanimivosti, ob katerih sem komaj opazil, da je traku na kaseti zmanjkalo. Družbo nama je delala njegova hčerka, ki jo je ati skrbno zibal v vozičku, zraven pa pripovedoval zgodbe svojega življenja. Ker se poznava že dlje časa, sva se izognila formalnemu vikanju. Začel je s koncerti …
Moj prvi koncert so bili U2, leta 1992, v Münchenu. Od takrat naprej sem hodil praktično vsako leto na vsaj en takšen večji dogodek. Naslednje leto, 1993, sem šel še enkrat na U2, nato pa so na vrsto prišli Rolling Stones. Njihovega koncerta sem se udeležil sedemkrat. Bil sem tudi na koncertih Brucea Springsteena, Simply Red, Deep Purple, vrhunec pa je bil v Londonu, na koncertu Live Aid, kjer so pred 200.000 ljudmi nastopali skoraj vsi, še Pink Floydi. Smo standardna klapa, ki nas združujejo nogomet in koncerti. Skupaj se udeležujemo teh dogodkov, če ne drugače, tako da se tam srečamo.
Tvoja potovanja so torej najbolj povezana z nogometom in koncerti.
Šport in glasba. S tem tudi vidiš veliko sveta in gotovo so taka potovanja bolj pestra, kot če greš za en teden na morje, kjer si cel čas na enem mestu. Tu so stvari bolj razgibane, veliko ljudi spoznaš iz celega sveta. Na vsaki tekmi svetovnega prvenstva v nogometu boš, če gledaš pozorno, opazil angleške zastave. Pred prvenstvom si izberejo ekipo in za njo tudi navijajo. Na tekmo Slovenija – Južnoafriška republika je prišlo šest Angležev, ki so se odločili, da bodo navijali za Slovenijo. Skupaj smo peli, navijali. V 85. minuti, ko je Južnoafriška republika vodila z 1:0, pri nas ni bilo več pravega naboja, da bi še navijali. Angleži so nam rekli, da je ravno zdaj treba najbolj navijati. Ni važno, če zgubiš ali zmagaš, glavno je da si tu. Veliko je ekip, ki bi rade bile na svetovnem prvenstvu, pa niso. Angleški navijači so naredili zelo dober vtis na nas.
Torej stereotip o angleških huliganih ne drži?
Okrog leta 1980 je bilo tega v Angliji več, danes pa se s huliganstvom praktično ne srečaš več. Tudi Nemci so včasih veljali za huligane, a so se umirili. To so skoraj iztrebili. Huliganstvo se pojavlja le še na Balkanu, na Hrvaškem, v Srbiji, Grčiji, Turčiji.
Slabih izkušenj z neredi, izgredi nimaš.
Sploh ne. Tudi, ko smo bili na tekmi Juventus – Bayern, je bilo veliko nemških navijačev. Naredili so »bakljado,« vendar do pretepov in neredov ni prišlo. Isto je tudi na koncertih, kjer je edini problem gneča.
Omenil si Juventus. Ti si znan navijač torinske »Stare dame.« Zakaj ravno ta italijanski klub?
Gre za dolgo zgodbo. Ko sem bil še manjši, nekje v tretjem razredu osnovne šole, je imel moj brat prijatelja iz Italije. Ko je prišel na obisk, mi je vedno prinesel kaj od Juventusa. Tako sem takrat dobil že svoj prvi Platinijev dres in navijaške šale, ki jih še danes hranim. Juventus je z mano že od desetega leta in to je ostalo v meni. Isto kot Coca Cola. Včasih je bil pregovor, da Coca Colo, Levi’s in Marlboro dobiš v vseh državah sveta. Verjetno je to res. Jaz sem svojo prvo pločevinko našel nekje na tleh, zdaj pa že 25 let zbiram vse, kar je povezano s Coca Colo.
Od kod tvoj vzdevek? Vsi te poznajo kot Viallija. Si si ga sam nadel?
Vialli je igral za Sampdorio, ko je bil ta klub tudi italijanski prvak. Od nogometašev mi je bil najbolj všeč, kasneje je tudi igral za Juventus. Brat me je začel klicati po mojem najljubšem nogometašu in to se je prijelo ter ostalo. Na desni rami imam zdaj večen znak, tetovažo, ki me spominja na mojega idola.
Prepotoval si velik del sveta, od Južne Koreje, do držav na severu Evrope. Kje ti je bilo najbolj zanimivo? Katera država je nate naredila največji vtis?
Najbolj všeč mi je bila Velika Britanija. Bil sem v Londonu, Liverpoolu, Manchestru in tudi v Dublinu, na Irskem. Tam sem bil v muzeju Guinessa, ki je izvrstna zadeva. Ljudje so mi bili všeč, mesta so naredila velik vtis name. Zelo všeč mi je bila tudi Barcelona in Španija, predvsem zaradi podnebja in prijaznih ljudi. Tudi v Koreji so bili ljudje zelo prijazni, pošteni, mesta so varna. Večkrat sem imel tudi željo, da bi obiskal Rusijo, Ukrajino, države, ki so poceni in dostopne, vendar ravno zaradi varnosti teh držav nisem obiskal. Mi smo bolj »free« ljudje, ponoči se radi sprehajamo, tam pa to ni najbolj varno. Od vzhodnih držav sem bil v Bolgariji. Na turističnih točkah in ob hotelih so stvari urejene, okolica je čista, če greš nekaj kilometrov naprej v mesto, pa vidiš še »star način« življenja. Smeti mečejo čez okno, umazano je. Sicer je poceni, vendar te želijo ogoljufati na vsakem koraku. Razočaran sem bil tudi nad Parizom, ki ga sicer vsi hvalijo, vendar me ni navdušil. 80 odstotkov ljudi, ki sem jih srečal, je bilo črncev. Razen Eifflovega stolpa, ki je zelo zanimiv, ni bilo nič posebnega. Tudi mentaliteta ljudi ni takšna kot na primer pri Špancih, ki so veliko bolj prijazni ljudje. Tudi Amsterdam je zanimiv. Sigurno pa tam vsaj 40 odstotkov ljudi redno kadi travo, zaradi česar so bolj na »easy,« čas se pri njih ustavi. Nemčija je zelo urejena država. Cene so glede na njihov standard zelo solidne. Italija mi je bila zanimiva kot »dežela pic,« kjer sem jedel najslabšo pico v življenju. Je pa res, da sem tam pil najboljšo kavo. Ko greš po Milanu, znamenite operne hiše Scala sploh ne bi opazil, če ti je ne bi pokazali, saj zunaj ni nič posebnega. Italija je tudi zelo draga. V centru mesta smo dobili cenik v roke, se vstali in šli naprej dvesto metrov, kjer smo iste stvari jedli za pol cene. Tudi Pisa, v kateri je veliko zgradb zaradi posebne teksture tal nagnjenih, znameniti stolp pa je najbolj znan, ker je najvišji in je nagnjenost pri njem najbolj vidna, ni naredila posebnega vtisa name. Moram reči, da so tudi pri nas kraji, ki so lepši in zanimivejši od tistih v Italiji, Nemčiji in Švici, vendar zaradi slabega oglaševanja niso tako obiskani.
V Jejuju, v Južni Koreji imajo cesto, ki ji pravijo Mysterious Road. Mi smo bili v kafiču, ko pride noter možakar in reče, da kaj takega pa še ne. Rekel je, da se je po cesti, ki je šla gor, peljal v prostem teku. Nato smo se tudi mi peljali s taksijem do tiste točke, kjer je nadmorska višina nič. Taksist je avto ugasnil in ta je začel samodejno lesti gor. Če bi tam položil žogico na tla, bo sama šla v hrib.
Bi izpostavil še kakšno drugo naravno znamenitost?
Takšnih znamenitosti je veliko. V Južni Koreji imajo narodni park. Park je zelo velik, z avtom ne moreš do njega. Narava je zelo lepa, vidiš visoke skale, slapove, potok … Znan je tudi po tem, da veliko ljudi tam naredi samomor. Po legendi naj bi tam ostali angeli, ki so jim med kopanjem ukradli obleke. Samomorilci se tako po njihovem verovanju za vedno pridružijo tem varuhom. Tu lahko iščemo podobnosti z Eifflovim stolpom, ki so ga ravno zaradi visokega števila samomorov zaprli.
V drugem delu intervjuja sva se z Boštjanom pogovarjala o Beatlih in Rolling Stonesih. Izvedeli boste, za katerega znanega športnika so ga zamenjali v Wimbledonu, kaj hrani v svojih zbirkah in kaj se dogaja v Kavarnici. Kmalu na Kozjansko.info.
Marko Kovačevič
Foto: osebni arhiv Boštjana Šramla
