Okopavanja krompirja, korenja in drugih podobnih njivskih pridelkov mi je iz mladih dni ostalo v spominu kot eno od najbolj zoprnih kmečkih del: vročina, mrčes, pa neskončno dolga njiva. Nikoli ni bilo konca.
Potem so prišli tehnika, herbicidi, pa je postalo vse veliko bolj enostavno. Ampak zdaj je očitno te okoljsko sporne »romantike« konec: ekološka pridelava hrane zahteva spet nazaj motiko in človekovo roko. Kako s tem opravijo na njivi Leponjivških iz Slatine, sem doživel te dni. Na njivo me je zvabil Tone Zdolšek, nekdaj zagret krščanski demokrat in občinski svetnik, zdaj enako zagret ekološki kmet. In imel sem kaj videti: z zeljo na pol hektara veliki njivi krompirja se je že zgodaj dopoldne spopadla osmerica žensk, ki ob petih popodne še vedno ni kazala prav nobenega znamenja utrujenosti ali naveličanosti. Sprejele so me s tako razposajenimi in veselimi komentarji, da me je začela dajati trema. Kako zadržati »svoje novinarsko dostojanstvo«, ko pa so mi mimogrede izžvrgolele, kaj vse so se tistega dne že zmenile, koliko žensk obrale do kosti, katera ima tangice in katera ne, si privoščile ocenjevenje moških od »od brk do šlica«, začenši pri gospodarju in bližnjem sosedu, ki sta jih zalagala s pijačo, do mimoidočih, med katere sem očitno spadal tudi sam …?
Skratka, za Marjeto, Martino, Sonjo, Majdo, Ireno, Gelco in Štefko je okopavanje krompirja tako rekoč pravi družabni dogodek številka ena.
In potem sam jih moral slikati pri debati, delu, pijači in malici, od spredaj, od strani, no, od zadaj ravno ne, menda zaradi tangic … Kar sem seveda z veseljem storil. Tako originalnih in veselih »arhivskih« posnetkov pač dandanes ne dobiš za vsakim grmom. Čeprav so »tavrharce« očitno svoje delo jemale kot rekreacijo, sem iz pogovora s Tonetom vendarle lahko razbral, da ekološko kmetovanje sploh ni le romantika, temveč je delo za preživetje. Seveda je krasno, ko pride na njivo vesela ženska družba sorodnic in prijateljic, toda največkrat na njivi vihtita motike in obirata koloradske hrošče kar sama z ženo. Na 1,8 hektara veliki njivi, na planoti med Dravinjsko in Voglajnsko dolino, po kateri so Zdolškovi verjetno tudi dobili domače ime Leponjivški, posajeno in posejano s krompirjem, fižolom, koruzo, repo in redkvico, je potrebno veliko ročnega dela. Na hitro sva izračunala, da polhektarska njiva krompirja, ki bo dala okrog 3500 kg ekološko pridelanega krompirja, zahteva okrog 160 delovnih ur za okopavanje, približno toliko tudi za sajenje in izkopavanje, nekaj deset ur za gnojenje, oranje, pobiranje hroščev itd., da o porabi časa za prodajanje na stojnici na celjski tržnici in pred Mercatorjevo samopostrežno niti ne govorimo. Skupaj vsaj 500 ur dela za pričakovani izkupiček 3500 €. To je 7 € na uro, toda brez materialnih stroškov, goriva, amortizacije, hrane, … Ekološka pridelava, čeprav je povpraševanje po teh pridelkih veliko, še zdaleč ni zlata jama. Če bi to isto njivo obdelovala sama z ženo, bi Leponjivška samo na krompirjevi njivi družno preživela polnih 30 delovnih dni, na celi »lepi njivi« pa kar okrogle 4 mesece. Najeti delavci s plačilom v višini minimalne slovenske plače bi ju pahnilo že krepko v rdeče številke. Ko je pa tako, kot je bilo 3. junija pri Leponjivških, ko so »tavrharce« delale le na »moralni pogon«, za jedačo in pijačo, zato, ker so domače, se družijo in zabavajo, pa se račun izide. Toda, le kako bi ekološki kmetje prehranili 6 milijard ljudi?
t/f: FK / Šentjurske novice
