Na današnji dan je leta 1921 v Šentjurju umrl Josip Ipavec, zdravnik in skladatelj. Rodil se je 21. decembra 1873 v Šentjurju.
Josip Ipavec je bil kot sin Karoline in Gustava Ipavca (ter nečak Benjamina Ipavca) zadnji član znamenite rodbine, ki je združeval skladateljsko in zdravniško prakso ter bil med njimi najbolj glasbeno izobražen.
Že pri štirih letih je z očetom igral klavir, kasneje ga je poučeval tudi brat Lojze. Učil se je tudi violino. Ljudsko šolo je končal v domačem trgu, leta 1883 pa je odšel v benediktinski samostan v Št. Lambert na Zgornjem Štajerskem (nem. Sankt Lambrecht), kjer je opravil prvi in drugi razred gimnazije. V samostanu je pel v zboru odličnega orglarja Karola Grütza. Že takrat je uglasbil nekaj duetov za violino.
Tretji in četrti razred gimnazije je opravil pri benediktincih v Šentpavlu v Labotski dolini na Avstrijskem Koroškem (nem. Sankt Paul im Lavanttal), kjer je pel alt v cerkvenem pevskem zboru. Na dan velike mašne slovesnosti je orglar nenadoma zbolel, zato je orkester in pevce na orglah spremljal 14-letni Josip. Od tedaj je vedno igral orgle pri šolskih mašah. V tistem obdobju je tudi skomponiral valček za klavir in violino.
Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer je od šestega razreda igral v župnijski cerkvi pri dijaških mašah. V tem času je uglasbil »Ave Mario« za moški zbor z bariton slogom. Tam se je spoznal z Nemcem Feryjem Leonom Lulekom, ki je postal znan baritonist. Josip je zanj skomponiral celo vrsto nemških pesmi in samospevov ob spremljavi klavirja. Šolanje je nadaljeval na univerzi v Gradcu; tam se je učil glasbene teorije pri dr. Torgglerju. Ustvaril je prvi slovenski balet »Možiček«, s katerim je uspel in se že v tistem času v Gradcu predstavljal sedemkrat. Kasneje so »Možička« uprizorili v Mariboru, Ljubljani, Trstu, Olomucu, Celovcu in drugje.
Leta 1904 je dokončal študij medicine v Gradcu in postal doktor zdravilstva, specialist za oči. Do leta 1905 je delal v vojaški bolnišnici na Dunaju, poleg službe pa se je učil instrumentacije pri Aleksandru Zemljinskem, ki je bil prvi dirigent dunajske ljudske opere. Nato je do pomladi 1907 delal kot vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je oče Gustav zbolel, je Josip opustil službo vojaškega zdravnika in zdravniško prakso opravljal v Šentjurju. V tistem času je v Šentjurju delovalo društvo Sokol, starosta, katerega je bil vse do začetka 1. svetovne vojne Josip Čulek, njegov namestnik pa Josip Ipavec.
Leta 1907 se je v Gradcu poročil z Albertino Novoszad, po dveh letih, pri svojih 36 letih, pa težko zbolel. V zakonu sta se jima rodila sinova Jože in Teodor; slednji je prevzel različico zapisa priimka Ipavic.
V letu 1910 je dokončal opero Princesa Vrtoglavka, s katero se je dolgo ukvarjal. Čez štiri leta, med prvo svetovno vojno, je bil mobiliziran in poslan v Wagno na današnjem Avstrijskem Štajerskem, kjer je bilo begunsko taborišče za ubežnike iz Galicije. Zaradi bolezni je bil demobiliziran in še pred koncem vojne so ga poslali domov. Sčasoma je opustil tudi zdravniško prakso in pri 47 letih zaradi bolezni tudi umrl. Pokopan je na šentjurskem pokopališču.
Vlada Republike Slovenije je leto 2021 razglasila za leto Josipa Ipavca.
Zapisala: Katja Kladnik Bevc
