Ob današnjem svetovnem dnevu preprečevanja samomora so na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje poudarili, kako pomembno je, da prepoznamo človeka v stiski in mu zagotovimo ustrezno pomoč. Še posebej pozorni bodimo, kadar pri ljudeh opazimo brezup in nemoč. O samomoru se še vedno prepleta veliko napačnih prepričanj in mitov, ki so premočno zasidrani med nami in lahko vodijo v napačno ukrepanje. Grožnje s samomorom moramo vedno jemati resno, saj strokovnjaki ugotavljajo, da je večina oseb, ki so storile samomor, prej o tem govorila oziroma nakazala svoje dejanje. Resno jemljimo tudi bežna razmišljanja in opozorilne besede o morebitnem samomoru.
Ali je mogoče samomorilno osebo prepoznati? »Svojci in znanci ljudi, ki so naredili samomor, največkrat povedo, da niso zaznali in opazili ničesar, kar bi jim dalo misliti, da si bo človek vzel življenje. Po globljem premisleku pa vendar odkrijejo nekatere spremembe in znake, ki jih prej niso opazili in nanje niso bili pozorni. Bodimo pozorni vedno, kadar pri ljudeh opazimo brezup, nemoč, nemir, ko človek vse vidi črno, se ne mara in ima občutek, da zanj ni nikomur mar. Jemljimo resno, če izgubi veselje do življenja in smisel, se umakne iz družbe, celo govori o smrti in samomoru,« je poudarila Nuša Konec Juričič, dr. med., specialistka socialne medicine, predstojnica oddelka za socialno medicino in promocijo zdravja na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje in vodja regijske skupine za preprečevanje samomora. »Predvsem bodimo pozorni na brezup. Občutki brezupa se sprožijo, ko človek doživlja poraz. Ob tem se čuti ujetega v past oziroma ima občutek, da se ne more umakniti, v okolici pa ne zaznava rešilnih dejavnikov in pomoči. Kadar nas je strah, da si bo človek vzel življenje, ga v hudi stiski nikoli ne puščajmo samega, vse dokler nimamo zagotovljene ustrezne pomoči in varnosti. Iz bližine odstranimo vsa nevarna sredstva, na primer zdravila, ostre predmete, orožje, vrvi, ki bi jih prizadeti lahko uporabil pri samomorilnem poskusu. Človek, ki je samomorilno ogrožen, naj čim prej obišče svojega zdravnika. Če se le da, ga tja pospremimo. Vsako osebo po poskusu samomora naj pregleda psihiater. Morda bo potreben tudi sprejem v bolnišnico, vsaj dokler ne mine krizno stanje in neposredna nevarnost za njegovo življenje. Takrat je izjemno pomembna podpora in spodbuda, da vztraja pri zdravljenju,« je dejala Nuša Konec Juričič. V primeru poskusa samomora in po odpustitvi iz bolnišnice potrebuje posameznik močno podporo, redno jemanje predpisanih zdravil in kontrole pri osebnem zdravniku ter psihiatru in psihologu, saj je pri njem verjetnost za ponovni samomor vsaj še eno leto močno povečana. Blagodejno je, če se zanj omilijo zunanji stresni dejavniki in zagotovi dovolj spodbudno domače in delovno okolje. Po poskusu samomora bo moral posameznik pričeti z reševanjem rešljivih problemov in spremeniti mišljenje ter pogled na situacijo, ki ga je privedla do odločitve, da bi zaključil svoje življenje.
Spregovorimo o svojih težavah, v stiski poiščimo strokovno pomoč
Posamezniki v duševni stiski lahko poiščejo različne oblike pomoči. Od marca 2010 deluje na Zavodu za zdravstveno varstvo celje tudi svetovalnica za prvo psihološko pomoč v stiski. Svetovalnica je namenjena reševanju različnih problemskih in kriznih osebnih situacij. Pogovor s strokovnjakom je lahko v veliko pomoč tudi človeku, ki razmišlja o samomoru. Svetovalnica deluje v prostorih Zavoda za zdravstveno varstvo Celje, ob ponedeljkih, torkih in četrtkih, od 15. do 18. ure. Na pogovor s strokovnjakom lahko pridejo posamezniki kadarkoli v okviru delovnega časa svetovalnice, lahko pa se tudi vnaprej naročijo (osebno v svetovalnici, po telefonu 031 778 772 ali po e-pošti [email protected]). Napotnice ne potrebujejo. Njihov prispevek za 45-minutni pogovor s strokovnjakom znaša 5 evrov. Pogovor lahko posamezniku v duševni stiski prinese razbremenitev in razumevanje, mu pomaga razjasniti sliko možnih rešitev in trenutnega položaja. Na Celjskem obstaja še veliko drugih virov strokovne pomoči. V stiski se vselej lahko obrnemo na osebnega oziroma družinskega zdravnika. V naši okolici je zagotovo kdo, ki mu lahko zaupamo naše skrbi.
Raziskovalci samomorilnosti ugotavljajo, da količnik samomora raste s starostjo, med moškimi ga je od trikrat do štirikrat več kot med ženskami. Tudi analize samomorilnosti v Sloveniji in na Celjskem kažejo, da je samomorov več med moškimi, med starejšimi ljudmi, med osamljenimi, ločenimi in ovdovelimi, med brezposelnimi, med ljudmi, ki trpijo zaradi depresije, med alkoholiki, posamezniki, ki so že kdaj poskušali s samomorom, med socialno prikrajšanimi ljudmi na robu družbe. Na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje so ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora opozorili, da je po petih letih upadanja števila samomorov v letu 2010 število umrlih zaradi samomora v celjski regiji ponovno naraslo: samomor je v letu 2010 storilo 84 oseb, med njimi 70 moških in 14 žensk. Leto poprej, v letu 2009, pa smo na Celjskem zabeležili 78 samomorov, 59 med moškimi in 19 med ženskami. Število samomorov je bilo v Sloveniji v letu 2010 sicer nižje kot leto poprej. Celjska regija je bila po stopnji samomora v letu 2010 med vsemi regijami na prvem mestu, tudi pred ravensko in murskosoboško regijo, kjer je bila stopnja v preteklih letih med najvišjimi v Sloveniji. »Težko je govoriti o konkretnih razlogih za lansko povečanje števila samomorov, a zagotovo je smiselno, da javnost ponovno opozorimo na nekatere značilnosti samomora, da bi laže prepoznali človeka v stiski in mu zagotovili ustrezno pomoč,« je dejala Nuša Konec Juričič. Samomorilno vedenje razumemo kot proces, na katerega lahko vplivamo in ga spremenimo. Mnoge samomore torej lahko preprečimo. Obrambne strategije in pristopi za zajezitev samomora morajo zajeti ranljive ciljne skupine in različna področja posameznikovega življenja – izobraževanje, zaposlovanje, socialno in ekonomsko varnost, zdravstveno varstvo in različne vire pomoči v stiski.
