Pred dnevi se je tovariš Franc Murgelj, borec in vojaški invalid iz Rogaške Slatine ponesrečil. Pripravljal je razstavno mizo za srečolov osnovne organizacije ZB. Med delom pa je omahnil, padel vznak in si močno poškodoval glavo.
Takoj sem stekel v zdravstveni dom v Rogaško Slatino, toda zdravnika nisem našel. V sili sem poklical primarija dr. Rudolfa Leskovarja in mu razložil, da leži pri hotelu »Pošta« ponesrečenec. Povedal sem mu tudi, da drugega zdravnika ni doma. Toda doktor me je ostro zavrnil: »Kaj me briga, saj nisem jaz dežurni!« Vprašujem se, kako je mogoče, da tako govori visoko izobražen zdravstveni delavec. Ponesrečenec je čakal vso uro in hude bolečine je imel. Od zdravnika do kraja nesreče pa je bilo samo dobrih šeststo metrov. Kaj porečete vi?
Edvin Koleša
Celjski tednik, 10. 8. 1962
